Adrenokrom

kemična spojina

Adrenokrom je kemična spojina, derivat adrenalina (epinefrina), ki nastane z oksidacijo adrenalina. Pripona -krom se nanaša na temno vijolično barvo spojine, ne na element krom, ki ga adrenokrom ne vsebuje.[1]

Adrenokrom
Strukturna formula adrenokroma
Imena
IUPAC ime
3-hidroksi-1-metil-2,3-dihidro-1H-indol-5,6-dion
Druga imena
adrakson; rožnati adrenalin
Identifikatorji
3D model (JSmol)
ChEBI
ChEMBL
ChemSpider
ECHA InfoCard100.000.176
EC število
  • 200-192-8
UNII
  • InChI=1S/C9H9NO3/c1-10-4-9(13)5-2-7(11)8(12)3-6(5)10/h2-3,9,13H,4H2,1H3
    Key: RPHLQSHHTJORHI-UHFFFAOYSA-N
  • InChI=1/C9H9NO3/c1-10-4-9(13)5-2-7(11)8(12)3-6(5)10/h2-3,9,13H,4H2,1H3
    Key: RPHLQSHHTJORHI-UHFFFAOYAD
  • O=C1\C=C2/C(=C\C1=O)N(CC2O)C
Lastnosti
C9H9NO3
Molska masa179,18 g·mol−1
Videztemno vijoličen[1]
Gostota3,264 g/cm3
Vrelišče 115–120 °C (239–248 °F; 388–393 K) (razpade)
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Reakcija oksidacije, ki pretvori adrenalin v adrenokrom, poteka v telesu (in vivo), pri umetni (in vitro) sintezi pa se uporablja srebrov oksid (Ag2O) kot katalizator.[2] V raztopini je adrenokrom rožnate barve, z nadaljnjo oksidacijo polimerizira v melaninske spojine rjave ali črne barve.[3]

Psihoaktivni učinek

Ampula adrenokroma

Študije iz 1950. let so poročale, da lahko adrenokrom ob zaužitju sproža psihoze.[4] Kanadska psihologa Abram Hoffer in Humphry F. Osmond sta razvila teorijo, da ob nenormalnem nastajanju v možganskih celicah povzroča shizofrenijo, kar je pritegnilo precejšnjo pozornost v psihiatriji kot možen biokemičen mehanizem te duševne bolezni. Predlagala sta zdravilo – megavitaminsko terapijo, saj naj bi vitamin B3 (niacin) kot akceptor metilne skupine zaviral nastajanje adrenokroma v možganih. Tudi ta zamisel je bila konec 1960. let deležna precej pozornosti, vendar je kasneje zaradi metodoloških pomanjkljivosti študij, ki so jo podpirale, in nasprotnih dokazov zamrla.[5]

Kulturne reference

Adrenokrom in njegove psihoaktivne lastnosti omenja več znanih avtorjev sredine 20. stoletja, kot so Aldous Huxley v eseju »The Doors of Perception«, Anthony Burgess v romanu Peklenska pomaranča in Hunter S. Thompson v romanu Strah in groza v Las Vegasu.[6]

V sodobnem času je adrenokrom predmet teorij zarote skrajno desničarskega gibanja QAnon. Te so se razvile in vključile elemente teorije zarote Pizzagate;[7][8] sodeč po njih naj bi hollywoodski zvezdniki in ostali vplivneži v skrivnih kabalističnih krogih ugrabljali in zlorabljali otroke, iz krvi katerih naj bi pridobivali adrenokrom, bodisi kot psihoaktivno drogo, bodisi kot nekakšen eliksir mladosti.[9][10][11] Avtorji sodobne teorije zarote so se verjetno naslanjali na Thompsonov roman, kjer lik Dr. Gonzo omeni, da je snov možno pridobiti le iz nadledvičnih žlez živih ljudi.[6]

Sklici