Cookov preliv

Cookov preliv (angleško Cook Strait, maorsko Te Moana-o-Raukawa) je morski preliv, ki povezuje Tasmansko morje na severozahodu in južni Tihi ocean na jugovzhodu ter ločuje novozelandski Severni otok od Južnega otoka. Ob rtu Severnega otoka na vzhodni strani preliva stoji Wellington, glavno mesto Nove Zelandije.^[1]

Cookov preliv
Māori: Te Moana-o-Raukawa
Pogled čez preliv z vrha Mount Kaukau proti otokom Marlborough Sounds.
Cookov preliv
Države porečja	Nova Zelandija
Min. širina	22 km
Povp. globina	128 m

Na najožjem delu je 22 km širok, obdajajo ga strmi obalni klifi, ki delujejo kot lijak za oceanske vetrove. Tudi dno je neravno, s podmorskimi jarki, med katerimi so plitvine, ki segajo tik pod gladino ali v obliki otočkov tik nad njo. Vetrovi in plimske sile poganjajo močne, spremenljive morske tokove, zaradi česar velja Cookov preliv za izjemno nevaren predel morja.^[1][2]

V času zadnje ledene dobe je bila gladina morja več kot 100 m nižja kot sedaj, takrat sta bila novozelandska otoka povezana v enega, Cookov preliv pa je bil le globok zaliv Tihega oceana, ki so ga od Tasmanskega morja ločevala obširna nižavja na zahodu. Pred 7000 leti se je nato začela gladina morja dvigovati in nastal je preliv.^[3] Imenuje se po angleškemu pomorščaku Jamesu Cooku, ki ga je kot prvi evropski raziskovalec preplul leta 1770. To območje je raziskoval že Abel Tasman leta 1642, a ni odplul skozi preliv. Na svojem zemljevidu ga je označil kot zaliv, pripomnil je le, da tokovi nakazujejo na to, da bi lahko bil tam prehod.^[1]