Elizabeta II. Britanska

Elizabeta se je rodila 21. aprila 1926 ob 02:40, kot prvi otrok princa Alberta, vojvoda Yorškega in Elizabete, vojvodinje Yorške, med vladavino svojega dedka kralja Jurija V. Rodila se je s carskim rezom v londonski rezidenci svojega dedka, 14. grofa Strathmorskega in Konghornskega. Njen oče je bil drugi sin kralja Jurija V. in kraljice Marije. Njena mati je bila najmlajša hči škotskega aristokrata grofa Strathmorskega in Konghornskega. Krščena je bila v sedaj porušeni kapeli v Buckinghamski palači kot Elizabeth Alexandra Mary.^[10] Prvo ime je dobila po materi, drugo po prababici, Aleksandri Danski, in tretjo po babici Mariji. Elizabeta, poznana v družini kot Lilibet, si je bila zelo blizu s svojim dedkom, kraljem Jurijem V.^[11] Ko je bila stara tri leta, se je pojavila na naslovnici revije Time in članek je govoril o njenem tretjem rojstnem dnevu.^[11]

Edina kraljičina sestra, princesa Margareta, se je rodila štiri leta po njej. Princesi je skupaj izobrazila in vzgojila guvernantka pod nadzorom njene matere v Marion Crawfordu. Z neodobravanjem kraljeve družine je guvernantka kasneje izdala knjigo o svoji izkušnji s kraljevima vnukinjama in je posebej opisala Elizabetin občutek za odgovornost. Opisala je tudi njeno ljubezen do konjev in psov. Winston Churchill jo je kot majhno deklico imenoval velika oblast. Kraljičina sestrična Margaret Rhodes je opisala Elizabeto kot ''živahno toda, lepo vzgojeno deklico''.

Kot hči sina britanskega monarha je Elizabeta nosila naziv princese in naslov kraljevska visokost. V trenutku svojega rojstva je bila takratna princesa Elizabeta Yorška tretja v vrsti za nasledstvo za stricem Edvardom in svojim očetom Albertom. Njeno rojstvo je izzvalo javni interes, vendar ni bilo nobenega razloga za domnevo, da bi kdaj podedovala prestol. Njen stric Edvard je bil prestolonaslednik, za katerega se je verovalo, da bo postal kralj in imel potomce, ki bi podedovali prestol. Po smrti Elizabetinega dedka je Edvard postal kralj, ki pa ni imel otrok, in Elizabetini starši niso imeli sinov, ki bi ogrozili njen položaj naslednice, kar je pomenilo, da bi Elizabeta vseeno lahko postala kraljica.

V času vladavine njenega dedka, je bila Elizabeta tretja v vrsti na nasledstvo prestola, za njenim stricem Edwardom in očetom. Ko je njen dedek je umrl leta 1936 in je zavladal njen stric Edward VIII. je prispela na drugo mesto za prestol, za svojim očetom. Kasneje istega leta se je Edward odpovedal kroni, potem ko najavil zaroko z ločeno Wallis Simpson in s tem sprožil ustavno krizo.

Princesa Elizabeta Yorška je postala prestolonaslednica, ko je njen stric kralj Edvard VIII. leta 1936 abdiciral in Elizabetin oče je postal kralj pod imenom Jurij VI. V Walesu je bila terjatev, da je Elizabeta proglašena za valižansko princeso, kot je to storil Henrik VIII. Angleški s svojo hčerjo, bodočo kraljico Marijo I., vendar pa je to Elizabetin oče zavrnil, ker se je zavedal, da je ta naziv rezerviran za ženo valižanskega princa. Poleg tega je še obstajala možnost, da bi Elizabetina mati rodila sina, ki bi prevzel položaj prestolonaslednika, in bi v tem primeru Elizabeti naziv morali vzeti. Elizabeta zato ni nikoli prejela tega naziva.

Elizabeta je prejela zasebno poučevanje o ustavni zgodovini od Henryja Martena, podpredsednika Kolidža Eton in se naučila francosko iz niza maternih govorcev. Podjetje Girl Guides, prvo podjetje v Buckinghamski palači, je bilo ustanovljeno posebej z namenom, da bi se lahko družila z dekleti v svoje starosti.

Druga svetovna vojna

Septembra 1939 je Velika Britanija vstopila v drugo svetovno vojno. Elizabeta je bila ob začetku druge svetovne vojne stara trinajst let. Skupaj z mlajšo sestro sta bili evakuirani iz Londona. Lord Hailsham je predlagal evakuacijo obeh princes v Kanado, da bi se izognili pogostemu letalskemu bombnemu napadu, vendar je to Elizabetina mati zavrnila, rekoč: "Otroci ne gredo brez mene, jaz ne brez kralja in kralj ne bo nikoli šel".^[12] Princesi Elizabeta in Margareta sta tako ostali v škotskem gradu Balmoral, dokler se nista preselili v hišo Sandrigham, v Norfolku. Od februarja do maja 1940 so živeli v Royal Lodgu, v Windsorju, do selitve v grad Windsor, kjer so živeli večino naslednjih petih let. V Windsorju sta princesi na božič pripravili pantomime za pomoč kraljevega volnenega sklada, ki je kupil prejo, za vojaška oblačila. Leta 1940 je 14 letna Elizabeta opravila svoj prvi radijski nagovor in sicer v oddaji BBC-ja Children's Hour, v kateri je nagovorila otroke, ki so jih evakuirali iz drugih mest. Povedala je: "Trudimo se storiti vse, kar je v naši moči, da bi pomagali našim pogumnim mornarjem, vojakom in letalcem, ter trudimo se tudi, da bi nosili svoj delež nevarnosti in žalosti vojne. Vemo, vsak od nas, da na koncu bo vse dobro." Pri trinajstih letih je spoznala svojega bodočega moža, princa Filipa Grškega in Danskega.^[13]

Leta 1945, ko se je pridružila vojski, se je naučila voziti in sodelovala kot voznica in mehaničarka v pomožnih teritorialnih enotah. Bila je izučena kot št. 230873 druga nadporočnica Elizabeth Windsor in do danes edina ženska članica kraljeve družine, ki je opravila vojaško usposabljanje. Elizabeta je zdaj edini še živeči vodja države, ki je služil v drugi svetovni vojni.

Poroka

Princesa Elizabeta se je 20. novembra 1947 poročila z grško-danskim princem Filipom, ki je tik prej postal britanski državljan in vojvoda Edinburški. Princ Filip in kraljica Elizabeta II. sta bila bratranec in sestrična v drugem kolenu, saj je bil Kristjan IX. Danski, Elizabetin prapradedek in Filipov pradedek. Bila sta tudi bratranec in sestrična v tretjem kolenu, saj je kraljica Viktorija njuna praprababica.

Na poroko, ki se je odvila dve leti po koncu druge svetovne vojne, niso bili povabljeni Filipovi nemški sorodniki, z izjemo njegove matere. Poroke se nista želela udeležiti Elizabetina teta Marija Windsor in Elizabetin stric Edvard, vojvoda Windsorski. Tik pred poroko je bil Filip prisiljen spreobrniti se iz pravoslavja v anglikanizem in se odpovedati pravici do nasledstva na grški prestol in odreči nazivu princ Grčije in Danske. Do takrat je princ Filip vzel ime Philip Mountbatten. Njun zakon je bil kontroverzen; princ Filip se je rodil kot pravoslavec in njegove sestre so bile poročene z nacisti. Očitno sta Elizabetina mati in babica nasprotovala zakonu.^[13] Kmalu po poroki sta se princesa Elizabeta in princ Filip preselila na Malto, kjer je princ Filip služil v mornarici. Malta je bila edina država, poleg Združenega kraljestva, kjer je kraljica živela.

Vojvodinja Edinburška je 14. novembra 1948 rodila svojega prvega otroka, sina, ki je bil zahvaljujoč posredovanju kralja Jurija VI. znan kot princ Charles Edinburški. Kralj Jurij VI. je Elizabetinemu otroku s posebnim kraljevim patentom dovolil uporabo prinčevskega naziva in naslova. Charles in Elizabetina edina hči Anne (roj. 15. avgusta 1950) ob rojstvu nista bila avtomatično upravičena do naziva princ in princesa za razliko od otrok sinov monarhov.^[14]

Čeprav kraljeva hiša od 1917 uporablja priimek Windsor, je bilo določeno, da moški potomci kraljice Elizabete II. in princa Filipa, ki niso princi ali princese Združenega kraljestva, nosijo priimek Mountbatten-Windsor.^[14]

Princesa Elizabeta, vojvodinja Edinburška, je začela prevzemati očetove dolžnosti po tem, ko se je njegovo zdravje začelo slabšati. Z možem je bila v Keniji, ko je bila obveščena o očetovi smrti in svojemu prihodu na prestol. Za vladarsko ime si je izbrala ime Elizabeta II.^[a] Takoj po tem, ko je prišla novica o smrti kralja in o razglasitvi nove kraljice, se je Elizabeta z možem vrnila v London. Elizabeta II. je bila razglašena za kraljico najprej v Kanadi, na isti dan, ko je postala kraljica in v Združenem kraljestvu je javni razglas potekel naslednji dan.

Kronanje in zgodnje vladanje

Vse do smrti Elizabetine babica Marije je Združeno kraljestvo in druge države Commonwealtha imelo tri kraljice: Elizabeto II. kot monarhinjo in njeno mamo in babico kot vdovi nekdanjih monarhov. Zadnja želja kraljice Marije je bila, da se zaradi njene smrti ne odloži kronanje njene vnukinje. Elizabeta II. je bila 2. junija 1953 kronana v Westminstrski opatiji. Celoten obred, razen maziljenja in evharistije, je preko televizije gledalo 20 milijonov Britancev in približno 100 milijonov Američanov.

Že na začetku svojega vladanja so se na Škotskem pojavila nesoglasja v zvezi z vprašanjem njenega kraljevega imena. Bila je prva Elizabeta, čigar kraljestvo je vključevalo škotsko ozemlje, zato so želeli, da je bila pozvana kot Elizabeta I. Takrat je bilo hitro odločeno, da bodo ona in prihodnji britanski monarhi uporabili naslednjo najvišjo zaporedno številko, ki so jih vladarji kateremu koli kraljestvu na območju današnjega Združenem kraljestvu imeli.

Po svojem kronanju se je s svojo družino preselila v Buckinghamsko palačo v osrednjem Londonu, kjer je kraljevi par dobil še dva sinova, princa Andrewa in princa Edwarda. Ko je Elizabeta leta 1960 rodila princa Andrewa, je postala prvi britanski monarh, čigar otrok se je rodil v času vladavine, vse odkar je kraljica Viktorija leta 1857 rodila najmlajšega otroka, princeso Beatriko.^[10]

Skupnost narodov

Elizabetina vladavina je bila v prvih desetletjih v znamenju postopnega ukinjanja britanskega imperija, iz katerega je nastala Skupnost narodov. Trendi osiromašenja države so se na določen način obrnili v pisarni Margarete Thatcher in Tonyja Blaira.

Kmalu po svojem kronanju sta kraljica in vojvoda Edinburški odšla na šestmesečno potovanje okoli sveta, ki je trajala od leta 1953 do leta 1954, in tako je postala prvi vladar, ki je obkrožil svet. Na tem potovanju je postala tudi prvi vladar Avstralije, Nove Zelandije in Fidžija. Oktobra 1957 sta obiskala Združene države Amerike, nato Kanado, kjer je postala prvi kanadski monarh, ki je odprl sejo parlamenta te države. Z obiskom velikega števila evropskih in neevropskih držav je bila kraljica najbolj prepotovani vodja države v zgodovini.^[15] Na splošno je kraljica obiskala Kanado 23-krat, Avstralijo petnajstkrat, Novo Zelandijo desetkrat in Jamajko šestkrat.^[10] Leta 1986 je postala prvi britanski monarh, ki je kadarkoli v zgodovini obiskal Kitajsko.^[10]

Po odstopu predsednika vlade Anthonyja Edna leta 1956 je morala kraljica sama izbrati osebo, ki bi oblikovala novo vlado, ker njegova stranka ni imela mehanizma za reševanje takšnih primerov. Izbrala je Harolda Macmillana, ki je odstopil šest let kasneje in priporočil grofa Homeskega za svojega naslednika. Kraljica je sprejela njegovo pomoč in izbrala grofa Homeskega za predsednika vlade, čeprav je takšna odločitev prinesla prve kritike. Kasneje je bila spet kritizirana za izbiro predsednika vlade po nasvetu majhne skupine ministrov. Kmalu po tem si je konservativna stranka omislila način, da njeni člani sami izberejo predsednika vlade v primeru odstopa njihovega člana.

Starost

21. decembra 2007 je kraljica Elizabeta II. postala najstarejša britanska monarhinja in to pozicijo prevzela od svoje praprababice kraljice Viktorije.^[16] Na svoj 81. rojstni dan, 21. aprila 2007, je kraljica Elizabeta II. dala javnosti vedeti, da zaradi starosti ne namerava abdicirati.^[17] Kraljica Elizabeta II. je 9. septembra 2015 postala britanski monarh z najdaljšo dobo vladanja v britanski zgodovini.^[18][19][20] Umrla je 8. septembra 2022 po kratki bolezni.^[9]

Čeprav je bila Buckinghamska palača kraljičina uradna rezidenca, ji Elizabeta tako kot njeni predhodniki ni dajala prednosti in štela za svoje domove več gradov v Združenem kraljestvu ter rezidenco v Kanadi.^[17]

Kraljica je preživljala veliko noč in konce tedna v gradu Windsor, ki je delno odprt za javnost. Z družino je preživljala Božič v Sandringhamu in poletje v gradu Balmoral in palači Holyrood na Škotskem. Obletnico smrti svojega očeta oziroma obletnico svojega prihoda na prestol je praznovala v Sandringhamu.

Kraljica je imela tri sinove in eno hčerko, štiri vnuke in štiri vnukinje, sedem pravnukinj in pet pravnukov: