Hong Tajdži

Hong Tajdži je bil Nurhacijev osmi sin^[1] in od leta 1626 njegov naslednik kot drugi kan Kasnejšega Džina. Zanj se je govorilo, da je bil vpleten v samomor gospe Abahaj, matere princa Dorgona, da bi preprečil nasledstvo svojega mlajšega brata. Ob koncu Nurhacijeve vladavine sta Hong Tajžiju pripadala oba Bela prapora, ki ju je po smrti gospe Abahaj zamenjal za oba Rumena prapora, ki sta spadala na najvišjo raven in imela največjo moč. Zatem se je počasi znebil vseh konkurentov in od svojega brata Manggultaja prejel še navadni Modri prapor, tretji najmočnejši od Osmih praporov. Ti trije prapori so bili uradno najvišje rangirani prapori v zgodnji dinastiji Čing.

Med svojo vladavino je začel za svoje uradnike novačiti in nato asimilirati kitajske Hane.

Da bi spodbudila soitje med obema etničnima skupinama sta princ Joto in Hong Tajdži sta leta 1632 organizirala množično poroko kitajskih častnikov in uradnikov z mandžurskimi nevestami, na kateri se je poročilo okoli tisoč parov.^[2]

Po podreditvi Mongolov je v Notranji Mongoliji vzpostavil svojo posredno oblast, predhodnico mongolskega Jamena (monggo jurgan). Vladni urad je leta 1638 preimenoval v Lifanjuan.^[3]

Kot kan je nadaljeval širitev ozemlja Kasnejšega Džina, prodrl globoko na Mongolsko planoto in napadel dinastiji Joseon in Ming. Bil je izvrsten vojskovodja in razvil učinkovit sistem vojaško-civilne uprave, znan kot Osem praporov ali sistem praporov. Sistem je bil zelo primeren za vključevanje različnih ljudstev, predvsem Hanov in Mongolov, ki so bili po svojih porazih vključeni v mandžursko državo.

Kot cesar se je v javnosti kazal kot pokrovitelj tibetanskega budizma, ki ga je osebno preziral, ker je "uničeval mongolsko identiteto". Rekel naj bi, da "mongolski knezi opuščajo mongolski jezik, njihova imena pa posnemajo imena lam".^[4] Mandžuri, tudi Hong Tajdži, osebno niso verjeli v tibetanski budizem in le malo jih je verjelo v pretvorbo. Hong Tajdži je nekatere tibetanske budistične lame opisal kot "nepoboljšljive" in "lažnivce",^[5] a je kljub temu podpiral budizem, da bi ohranil podporo Tibetancev in Mongolov.^[6]

Osvajanja je začel z napadom na Mingovega zaveznika na Korejskem polotoku februarja 1627, ko so njegove sile prečkale zamrznjeno reko Jalu.^[7] Leto kasneje je poskušal vdreti v dinastijo Ming, vendar ga je premagal Juan Čongčuan s svojim sodobnim topništvom.^[7] Hong Tajdži je bil navdušen nad topništvom in je v naslednjih petih letih vsa razpoložljiva sredstva vložil prav v topništvo in urjenje topničarjev. Dinastija Ming je še vedno imela več topov kot on, vendar so bili oboji topovi enakih moči, on pa je imel tudi najmočnejšo konjenico v Aziji. V tem času je večkrat poskusno napadel Kitajsko in nato leta 1632 in 1634 Šanši.^[7]

Leta 1636 je napadel korejsko kraljestvo Joseon, ki ni priznalo njegovega cesarskega položaja in zavrnilo pomoč pri njegovih operacijah proti Mingu.^[7] Ko se je dinastija Joseon leta 1637 predala, je Hong Tajdžiju uspelo doseči, da je prekinila odnose z dinastijo Ming in se mu podredila kot tributarna država. V tem obdobju je Hong Tajdži v treh zmagovitih vojnah osvojil tudi Notranjo Mongolijo. Od leta 1636 do 1644 je poslal štiri velike odprave v Amursko regijo^[7] in leta 1640 končal osvajanje Evenkov. Do leta 1644 je bila celotna regija pod njegovim nadzorom.^[7]

Huang Tajdži je sprva poskušal skleniti sporazum z dinastijo Ming: če bi bil Ming pripravljen finančno podpreti mandžursko gospodarstvo, bi Čing prenehal napadati Ming in se priznal kot država, eno raven nižja od dinastije Ming. Dinastija Ming zaradi izkušenj iz preteklosti ponudbe ni sprejela.^[8] Zavrnitev je sprožila mandžurski napad na dinastijo Ming.^[6]

Ob Hong Tajdžijevem prihodu na oblast so glavnino njegove vojske sestavljale mongolske in mandžurske čete. Do leta 1636 je ustanovil prvo od kasneje številnih kitajskih hanskih enot. Po osvojitvi Minga je imela njegova vojska 278 mandžurskih, 120 mongolskih in 165 hanskih čet.^[9] Do njegove smrti je število hanskih vojakov preseglo število mandžurskih. Hong Tajdži se je zavedal, da jih je treba obvladovati in je začel Hane vključevati tudi v vlado. Njegov posvetovalni svet, ki je načrtoval vladno politiko, je bil še vedno sestavljen izključno iz Mandžurov, v ministrstvih, cenzuri in drugih uradih pa ni bilo tako. Tri nižja ministrstva so vodili mandžurski princi, ki so imeli po štiri predsednike: dva Mandžura, Mongola in Hana. Sistem se je obdržaj kar dolgo, čeprav so se podrobnosti skozi čas spreminjale.^[9]

Leta 1635 je Hong Tajdži spremenil ime svojega ljudstva iz Džurčen (mandžursko , džušen) v Mandžur (mandžursko , mandžu). Prvotni pomen besede mandžu ni znan, zato razlogi za njeno uvedbo ostajajo nejasni. Obstaja veliko teorij o razlogih za izbiro tega imena. Dve najpogostejši navajata, da je ime zveni podobno kot mandžurska beseda, ki pomeni "pogumen", lahko pa bila povezana z budizmom.

Preden je Hong Tajdži postal cesar, je nadziral oba Bela prapora. Po Nurhacijevi smrti je oba prapora takoj zamenjal z dvema Rumenima praporoma, ki sta ju nadzirala princ Dorgon in njegov brat. Kasneje je pridobil še navadni Modri prapor in imel v domeni tri najboljše prapore v cesarstvu. Ob koncu svoje vladavine je Hong Tajdži oba Rumena prapora dal svojemu najstarejšemu sinu Hoogeju. Drugi Nurhacijev sin in njegov sin sta nadzorovala oba Rdeča prapora. Bela prapora sta nadzirala Dorgon in njegova dva brata, Obrobljeni modri prapor pa Šurhacijev sin Džirgalang.

Hong Tajdži je umrl 21. septembra 1643, ravno ko se je Čing pripravljal na napad na prelaz Šanhaj, zadnjo utrdbo Minga, ki je varovala dostop do Severnokitajske nižine.^[10] Ker je umrl brez imenovanega naslednika, se je cesarstvo Čing soočilo z nasledstveno krizo.^[11] Posvetovalni svet princev in ministrov je razpravljal o tem, ali prestol podeliti Hong Tajdžijevemu polbratu Dorgonu, dokazanemu vojskovodju, ali Hong Tajdžijevemu najstarejšemu sinu Hoogeju. Kot kompromis je bil izbran Hong Tajdžijev petletni deveti sin Fulin, medtem ko sta Dorgon in Nurhacijev nečak Džirgalang postala princa regenta.^[12] Fulin je bil uradno okronan za cesarja dinastije Čing 8. oktobra 1643. Določeno je bilo tudi njegovo vladarsko ime Šundži.^[13]

Nekaj mesecev kasneje so vojske Činga pod vodstvom Dorgona zavzele Peking in mladi cesar Šundži je postal prvi cesar dinastije Čing, ki je vladal iz te nove prestolnice.^[14] Za to, da je Čingu uspelo osvojiti Kitajsko in vzpostaviti sodobno državno upravo, je v veliki meri zaslužen prav Hong Tajdži. Pokopan je bil v mavzoleju Džaoling v severnem Šengjangu.

Hong Tajdži je bil sposoben vladar in talentiran vojskovodja, primerljiv z najboljšima kitajskima vladarjema Jonglejem iz dinastije Ming in Tajdzongom iz dinastije Tang. Po mnenju zgodovinarja Džin Jonga je imel široke in modre poglede cesarja Čin Ši Huanga, cesarja Gaozdzuja iz Hana, cesarja Guangvuja iz Hana, cesarja Vena iz Suija, cesarja Tajdzonga iz Tanga, cesarja Tajdzuja iz Songa, Kublajkana, cesarja Hongvuja in cesarja Jongleja. Njegove politične sposobnosti so primerjali le z Džingiskanovimi, Tajdzongovimi in Guangvujevimi. Nekateri zgodovinarji ga v tem smislu štejejo za pravega prvega cesarja dinastije Čing. Nekateri zgodovinarji domnevajo, da je bil na splošno podcenjen in spregledan kot veliki cesar, ker je bil Mandžur.