Infliksimab
Inflíksimàb je monoklonsko protitelo proti TNF-alfa, ki se uporablja pri zdravljenju revmatoidnega artritisa, crohnove bolezni, ulceroznega kolitisa, ankilozirajočega artritisa, luskavice, psoriatičnega artritisa in behçetove bolezni.[2][3] Daje se intravensko, običajno v šest- do osemtedenskih razmikih.[3]
Monoklonsko protitelo | |
---|---|
Tip | celotno protitelo |
Izvor | himerno (miš/človek) |
Tarča | TNF |
Klinični podatki | |
Blagovne znamke | Remicade, Remsima, Inflectra, Zessly in drugi |
Sinonimi | infliksimab-abda, infliksimab-axxq, infliksimab-dyyb, infliksimab-qbtx |
AHFS/Drugs.com | monograph |
Licenčni podatki |
|
Nosečnostna kategorija | |
Način uporabe | intravensko (IV) |
Oznaka ATC |
|
Pravni status | |
Pravni status | |
Farmakokinetični podatki | |
Biološka razpoložljivost | 92 % (i.v., zaradi 8-odstotnega zaostanka v brizgi) |
Presnova | retikuloendotelni sistem |
Razpolovni čas | 9,5 dneva |
Identifikatorji | |
Številka CAS | |
DrugBank | |
ChemSpider |
|
UNII | |
KEGG | |
ChEMBL | |
CompTox Dashboard (EPA) | |
Kemični in fizikalni podatki | |
Formula | C6428H9912N1694O1987S46 |
Mol. masa | 144.190,64 g·mol−1 |
Med pogoste neželene učinke spadajo okužbe, akutna infuzijska reakcija in bolečina v trebuhu.[3] Gre za biološko zdravilo iz skupine himernih (mišje-človeških) monoklonskih protiteles, ki se vežejo na dejavnik tumorske nekroze alfa (TNF-α), in sicer na njegovo topno kot transmembransko obliko TNF.[2][4]
Infliksimab je pridobil dovoljenje za promet z zdravilom v ZDA leta 1998,[3] v Evropski uniji pa leta 1999.[5] Zaradi poteka patenta so na tržišču že tudi podobna biološka zdravila, v Evropski uniji od 2013, v ZDA od leta 2016.[6][7][8]
Klinična uporaba
Infliksimab je odobren za zdravljenje:[9][10][11]
- crohnove bolezni
- ulceroznega kolitisa
- ankilozirajočega artritisa,
- luskavice in
- psoriatičnega artritisa.
Nenamensko se uporablja tudi za zdravljenje behçetove bolezni.[12]
Mehanizem delovanja
Infliksimab je biološko zdravilo iz skupine himernih (mišje-človeških) monoklonskih protiteles, ki se vežejo na dejavnik tumorske nekroze alfa (TNF-α), in sicer na njegovo topno kot transmembransko obliko TNF.[2][4] Z vezavo topnega TNF-α neposredno zavirajo njegovo provnetno delovanje na številne imunske celice, z vezavo na membransko vezani TNF-α pa povzročajo apoptozo imunskih celic, spodbujajo s komplementom in protitelesi posredovano citotoksičnost ter zavirajo izločanje citokinov.[4]