Jurij II. Rákóczi

Za kneza Transilvanije je bil izvoljen 19. februarja 1642, ko je bil njegov oče še živ.^[8] 3. februarja 1643 se je poročil z Sofijo Báthory, vnukinjo Štefana IX. Báthoryja. Njun sin je bil Franc I. Rákóczi.

Ob prihodu na prestol oktobra 1648 je bila njegova prva misel, da mora uresničiti očetove ambicije na Poljskem. S tem namenom se je v začetku leta 1649 povezal s kozaškim hetmanom Bogdanom Hmelnickim in knezoma Moldavije in Vlaške Vasilem Lupujem in Matejem Basarabom^[8]), vendar več let ni ukrepal. 6. decembra 1656 se je z Radnoškim sporazumom povezal tudi s švedskim kraljem Karlom X. Gustavom proti poljskemu kralju Ivanu II. Rákóczi naj bi zavzel pokrajini Malopoljsko in Mazovijo, skupaj z bogatimi nahajališči soli v Wieliczki in Bochniji.

Leta 1657 je v tretjem delu druge severne vojne (1655–1660), znane tudi kot potop, napadel poljsko-litovsko državo.

Konec januarja 1657 je Rákóczijeva vojska 25.000 mož pri Krosnu prečkala Karpate. Transilvanci so se odpravili proti Mediki, kjer se jim je pridružilo 10.000 zaporoških kozakov pod vodstvom Antona Zdanoviča. Transilvansko-kozaška vojska je napadla Lvov, vendar utrjenega mesta ni uspela zavzeti. Nato se je usmerila proti zahodu v Krakov. Pohod vojske so zaznamovali grozodejstva, uničenje in plenjenje. Rákóczi je zavzel in uničil Dukljo, Lesko in Sanok, ni pa zasedel Przemyśla, Krosna in Łańcuta. 21. marca 1657 je Rákóczi vstopil v Tarnov in sedem dni kasneje dosegel Krakov, ki je bil že pod švedskim nadzorom. Švedsko garnizijo v Krakovu je okrepilo 2500 Transilvancev pod vodstvom Jánosa Bethlena, medtem ko so ostali pod Rákóczijevim poveljstvom krenili proti severu.

12. aprila so se Transilvanci na pohodu proti severu v bližini Ćmielówa pridružili švedski vojski pod vodstvom Karla X. Gustava. Združene sile so pri Zawichostu prečkale Vislo in 19. aprila zavzele Lublin.

8. maja je švedsko-transilvanska vojska oblegala Brest Litovsk in ga dva dni pozneje zavzela. Po zasedbi mesta so Rákóczijevi vojaki intenzivno ropali in plenili. Transilvanci so med drugimi kraji do tal požgali Biało Podlasko in Brańsk. 20. maja je do Karla X. Gustava prišla novica o dansko-švedski vojni in kralj se je odločil oditi proti Švedskemu Pomorjanskemu, vodstvo preostale vojske pa je prepustil Gustavu Ottu Stenbocku.

Vojska se je nato odpravila proti Varšavi in požgala mesta Mielnik, Drohiczyn, Nur, Brok in Pniewo. 17. junija sta Rákóczi in Stenbock po tridnevnem obleganju zavzela Varšavo. Švedske sile so ostale v Varšavi le nekaj dni. 22. junija so zapustile mesto in se odpravile proti Szczecinu, da bi se vključile v vojno proti Danski. Ker se je Rákóczi dobro zavedal kakovosti svoje vojske, se je odločil zapustiti Varšavo in oditi proti jugovzhodu.

Po ukazu poljskega kralja Ivana II. Kazimirja je umikajoče Transilvance zasledovala 10.000-glava konjenica Štefana Czarnieckega, ki so jo podpirali Litci in avstrijski zavezniki Aleksandra Hilarija Połubińskega. Istočasno so se organizirale sile Jurija Lubomirskega in krenile v maščevalni pohod v Transilvanijo in na veliko plenile in uničevale Rákóczijevo kneževino. 8. julija 1657 so se poljski voditelji v Lancutu odločili razdeliti svoje sile. Štefan Czarniecki naj bi sledil Rákócziju, Jerzy Lubomirski in Stanisław Revera Potocki pa naj bi Transilvancem in kozakom preprečila prehod meje in pobeg iz Poljske. 11. julija je Czarniecki v bitki pri Magierówu delno uničil transilvansko vojsko. 16. julija so se poljske vojske združile in 20. julija porazile Rákóczija v bitki pri Czarnem Ostrówu.

Po porazu in kasnejšem umiku Rákóczijevih kozaških zaveznikov se je Rákóczi umaknil proti podolskemu mestu Miedzyboz, kjer je 23. julija kapituliral pred Jurijem Lubomirskim in obljubil, da bo prekinil zavezništvo s Švedsko, zapustil mesti Krakov in Brest Litovsk ter plačal odškodnino v skupnem znesku več kot 4 milijone zlotov.

Poljski poveljniki so dovolili njegovim silam oditi proti Transilvaniji, toda 26. julija so Rákóczija napadli Krimski Tatari, takrat zavezniki Poljske in Litve. Rákóczi je zapustil svojo vojsko in jo prepustil Jánosu Keményju, čigar tabor v okolici Trembowle so 31. julija napadli Tatari in ga zavzeli. Ubili so približno 500 Transilvancev, približno 11.000 pa so ujeli in jih odpeljanih na Krim. Rákóczijeva vojska je prenehala obstajati.

3. novembra 1657 ga je transilvanski parlament na ukaz osmanske vlade, katere vazal je bil, odstavil zaradi nedovoljene vojne in ga zamenjal s Francisom Rhédeyjem. Januarja 1658 je bil na naslednjem zasedanju parlamenta v Medgyesu na ukaz velikega vezirja ponovno imenovan za kneza, kot da se ni nič zgodilo.^[8]

Leta 1660 so Osmani kljub temu vdrli v Transilvanijo. Rákóczi je bil v bitki pri Nagyváradu ranjen in je zaradi ran, prejetih v bitki, 7. junija 1660 umrl.^[8]