Mineralna kostna gostota (MKG; tudi BMD, angl. bone mineral densitiy) je masa anorganskih sestavin na prostorninsko enoto kostnine,[1] pri določanju v klinični praksi se pa običajno določa z metodami slikanja kot optična gostota na kvadratni centimeter kostne površine.[2] V medicini se meritev kostne gostote uporablja kot neposredni pokazatelj osteoporoze in tveganja za kostne zlome.[3] Meri se z metodo, imenovano rentgenska denzitometrija.[1] Meritve običajno opravljajo v radioloških in nuklearnomedicinskih ambulantah oziroma oddelkih in so neinvazivne in neboleče, bolnik pa je izpostavljen le nizkim odmerkom sevanja. Meritev se običajno opravi v ledvenem predelu hrbtenice in zgornjem delu kolka (v vratu stegnenice).[3] Včasih se opravljajo meritve tudi na podlahti nedominantne roke,[4] zlasti pri bolnikih, pri katerih meritev v predelu ledvene hrbtenice oziroma kolka ni možna.
Z merjenjem mineralne kostne gostote se ugotavlja morebitna prisotnost osteoporoze, služi pa tudi za spremljanje bolnikov z že znano osteoporozo ter ugotavljanje uspešnosti zdravljenja le-te.[4]
Meritev ni potrebna pri ljudeh brez dejavnikov tveganja za zmanjšano kostno gostoto.[5][6]
Naslednji dejavniki tveganja za zmanjšano kostno gostoto lahko pomenijo indikacijo za meritev:
Drugi dejavniki, ki lahko vplivajo na povečano tveganje za zmanjšano kostno gostoto, so kajenje, uživanje alkohola in pomanjkanje vitamina D.[6]
Rezultati meritev mineralne kostne gostote se pogosto podajajo kot troje vrednosti: