Nasilje

Izraz v slovenščini izhaja iz praslovanskega izraza za silo v starocerkveni slovanščini oz. praslovanščine. Izvor besede je povezan z besedo síla, ki v tem kontekstu pomeni »sila« ali »moć«. Ta beseda izhaja iz indoevropskega korena *sēi̯-, ki se nanaša na koncept naprezanja, pritiskanja ali sile. Beseda síla se je razširila in ohranila svoj pomen v različnih slovanskih jezikih, kot so ruski, češki, srbski in hrvaški. Ustreza latinskemu samostalniku violencia, ki izhaja iz pridevnika violents, -entis, kar je pomenilo »buren«, »besen«. Ta izvira iz latinskega samostalnika vis (»sila«, »moč«, »krepkost«).^[12]

Nasilje je bilo že od davnih časov povezano z idejo o fizični sili in moči. Rimljani so to silo imenovali vīs, moč, ki omogoča, da volja enega prevlada nad voljo drugega. Vis tempestatis se v latinščini imenuje »moč nevihte«. V Justinijanovem zakoniku je govora o »višji sili, ki se ji ni mogoče upreti« (vis magna cui resisti non potest), pravnem konceptu višje sile.

Dodati je treba, da vīs, latinska beseda, iz katere je nastala ta družina besed, izhaja iz prazgodovinskega indoevropskega korena wei-, »življenjska sila«.

Nasilje je uporaba sile (fizične ali psihične) s strani nasilneža ali agresorja za dosego ciljev, ki so v nasprotju z voljo žrtve. Usmerjeno pa je lahko ne samo proti ljudem, temveč tudi proti živalim (krutost do živali), rastlinam, umetniškim ali verskim predmetom (ikonoklazem) ter naravnim ali okoljskim danostim (onesnaževanje okolja). Spodbudijo ga lahko različnimi dražljaji, kaže pa se lahko na več načinov, pogosto povezanimi s poniževanjem, grožnjami, zavračanjem, nadlegovanjem ali verbalno, čustveno, moralno ali fizično agresijo. Posledica je lahko in je skoraj v vseh primerih poškodba ali delno ali popolno uničenje človeka ali skupine, živali ali naravne vrste ali predmetov, dobrin in lastnine, ki je redko lastna, pogosteje pa tuja ali skupna.

Poleg fizičnega nasilja je treba omeniti tudi čustveno nasilje, ki je samostojno ali pa ga običajno spremlja, odvisno od narave agresije. Je škoda v obliki nezaupanja ali strahu, na kateri se gradijo nekateri nezdravi medsebojni odnosi in je izvor težav v skupinskih odnosih v oblikah kot so polarizacija, zamera, sovraštvo itd.; nekaj, kar pa socialna omrežja v sodobni tehnološki družbi skriva, prikriva in promovira.

Drugi vidik nasilja, ki ga je treba upoštevati, je, da ni nujno nekaj dokončnega in potrjenega; lahko se kaže tudi kot latentna, dolgotrajna in stalna grožnja, ki pa povzroča hudo psihološko škodo tistim, ki ga trpijo, ter negativne posledice za družbo. Nasilje ima namreč tudi družbeno komponento.

Vo drugi strani pa se lahko nasilje, kadar je izraz nekega družbenega konflikta, pojavi spontano brez skrbnega predhodnega načrtovanja. Nasilje je lahko tudi prikrito ali odkrito, strukturno ali individualno.

Gre za namerno vedenje, ki povzroča ali lahko povzroči fizično ali psihično škodo drugim bitjem in je povezano, čeprav ne nujno, s fizično agresijo, saj je lahko tudi psihična ali čustvena zloraba, politična represija ali verska nestrpnost z grožnjami, žalitvami ali dejanji. Nekatere oblike nasilja se po zakonu ali v družbi kaznujejo in so lahko opredeljene kot kaznivo dejanje. Različne družbe uporabljajo različne standarde sprejemljivosti in kaznovanja različnih oblik nasilja.

Nasilen posameznik se uveljavlja s silo. Obstajajo različne vrste nasilja, vključno s telesno zlorabo, psihično zlorabo in spolno zlorabo. Njegovi vzroki so lahko različni, kar je odvisno od različnih pogojev.

Stilizacija nasilja pomeni estetizacijo nasilja v različnih oblikah umetnosti, kulture in medijev.

Nasilje, ki ga povzročajo ljudje, proučujejo že od antike. Obstajata dve sodobni teoriji o evolucijski prednosti, prevladujoča hipoteza o lovcu ter hipoteza o opici ubijalki Raymonda Darta in Roberta Ardreyja. Toda z vidika kulturne antropologije je vsaj za antropologa Renéja Girarda (Nasilje in sveto, 1972) nasilje posledica procesa družbene mimeze, ki se na koncu preobrazi v poganski mit. Povzroča ga želja, ki ni usmerjena k dobremu, ampak k temu, kar si drugi želi in kar ima lahko samo en, ker ni deljivo. Ima torej tri elemente: prvega, drugega in tisto, kar drugi želi. Razvoj te želje v želji vseh proti vsem se konča z uničenjem tega tretjega elementa, da bi rešili družbo in tisto, kar si lahko delimo. To ustvarja rivalstvo, tekmovalnost ali zavist ter škodljivo nasilje, ki se ga lahko družba osvobodi samo z uporabo tako imenovanega grešnega kozla ali po krivem obtožene nedolžne žrtve, ki se nato pobožanstvi ali mitologizira, da se prikrije nasilen družbeni in politični temelj skupnosti. Spravno žrtvovanje je nasilni temelj vseh družbeno-politično usmerjenih poganskih religij, vendar se v primeru krščanstva ta temelj obrne z ljubeznijo in samožrtovanjem: to ne zavzema več perspektive družbe, ampak perspektivo žrtvovane žrtve: je religija brez nasilja.^[13]

Girard predlaga branje Sofoklejevega Kralja Ojdipa iz te hermenevtične perspektive. Tebanska nesreča je predstavljena s kugo (ki je po predlagani razlagi simbol vzajemnega nasilja, prežemajočega družbo kot celoto), vendar se krivda prenese na individualizirane napake (očetomor in incest) Ojdipa, spremenjenega v grešnega kozla. Kreont in Tirezija imata vlogo obtožnikov; njun uspeh vodik k prehodu iz bellum omnium contra omnes v vsi proti enemu, pri čemer poenotenje sovraštva obnovi skupnostne vezi in s tem omogoč izognitev anomiji, ki bi nastala zaradi splošnega spopada ^[14]

Girard posploši mehanizem viktimizacije: ta ni samo temelj religije, temveč iz njega izhajajo proces počlovečenja, kultura in institucije; vsi miti naj bi vsebovali prikrito ustanovno linčanje. Rezultati performansa Marine Abramović Ritem 0 potrjujejo ta mračni sklep.

Po Johanu Galtungu obstajajo različne vrste nasilja: neposredno, strukturno in kulturno. Lahko je usmerjeno proti drugim, lahko pa tudi proti samemu sebi (samopoškodovanje, samomor). Poleg tega se kot nasilje šteje vsaka oblika, ki škoduje ali bi lahko škodila dostojanstvu, časti, integriteti ali svobodi ljudi. Pojavi se lahko v skoraj vsakem okolju: v paru, družini, šoli, službi, skupnosti ali ustanovah in lahko na koncu privede do smrti. Nasilje je lahko:

1. Telesno . Kadar je usmerjeno proti telesu drugih ljudi, živali ali stvari.
2. Čustveno ali psihološko. Ko prizadene čustva ali ko se osebo ali družbeni sektor družbeno ali psihološko stigmatizira.
3. intelektualno. Kadar se posamezniku ali skupnosti namerno laže ali ga (jo) zavaja (postresnica), zaradi česar je slednje še posebej težko odkriti, pogosto pa vodi v druge oblike nasilja (njegove najpogostejše zgodovinske oblike so izključujoča ideologija – politična ali verska, cenzura, indoktrinacija, rasizem, neprimerno oglaševanje, načrtno zastarevanje, namerna manipulacija z informacijami (na primer ko skupine pritiska orkestrirajo postresnične ali demonizacijske kampanje proti ukrepom, ki naj bi bili koristni za družbo).

Intelektualno nasilje je morda zato dolgoročno najbolj nevarno in lahkovodii celo v genoci . Druge oblike intelektualnega nasilja sopovršin ko prikrivanjeaz različnimis strategijami preoblikovanja tržne znamke, npr. tako imenovanim »pranji obraza« (pinkwashing, purplewashing, redwashing, greenwashing ...).

Vrste nasilja (in njihove opredelitve) se razlikujejo po času, kraju, medijih, kulturah, pravnih sistemih, različnem družbenem in tehničnem razvoju idr. Proučevati pa jih je mogoče tudi glede na vrsto ljudi, proti katerim je usmerjena agresija (viktimologija).

Družbeno nasilje

Socialno nasilje ima številne oblike, a ena najbolj znanih in raziskanih je stigmatizacija . Erving Goffman definira družbeno stigmo kot proces, v katerem reakcija drugih pokvari "normalno identiteto" ^[15] in prepoznava tri oblike stigme:

• Kordizem ali mentalizem z vsiljevanjem medicinske diagnoze duševne motnje (ali izkušnje z motnjo). Glej Ronald David Laing in antipsihiatrija .
• Vrsta deformacije ali neželene diferenciacije.
• Povezanost z določeno raso, prepričanjem ali vero (ali pomanjkanje tega). ^[16]

Po Goffmanu lahko družbene stigme povzročijo, čemur pravi institucionalizacija v zaporih ali psihiatričnih bolnišnicah. Predmet družbene stigme so v številnih družbeno-političnih kontekstih in številnih delih sveta duševne bolezni, telesna prizadetost, debelost, nezakonski otrok, spolna usmerjenost, spolna identiteta, barva in ten kože, narodnost,^{[17] [18]} navajanje določene etnične pripadnosti ali življenje v okolju z visoko stopnjo kriminala. Dojemanje ali pripisovanje tega, kaj je prav in narobe ter kaj se lahko kriminalizira (s strani posameznika ali družbe), prinaša močno družbeno stigmo. Kot življenje izven norme ali anomija se pogosto dojema tudi življenje v okoljih z visoko stopnjo kriminala.

Stigmatizirani ljudje so izobčeni, razvrednoteni, zavrnjeni in zaničevani. Doživljajo diskriminacijo, žalitve, napade in celo umore, tisti, ki se dojemajo kot pripadniki stigmatizirane skupine (ne glede na to, ali so ali ne), pa duševno stisko.^[19]

Pravno načelo domneve nedolžnosti obstaja prav zato, ker v družbi vedno obstaja ena ali več skupin, proti katerim najbolj zastopane večine usmerjajo »domnevo krivde« (glej npr. incident opazovalca ptic v Centralnem parku). V ZDA so na primer Afroameričani pogosto žrtve bolj ponižujočega in agresivnega ravnanja s strani organov kazenskega pregona kot včasih stereotipizirani beli anglosaški protestanti (glej Karen), do mere, ki se izrazi z umorom ali umorom stigmatizirane osebe (glej uboj Georgea Floyda). Nasprotno pa lahko agresija proti pripadniku manjšine sproži do takrat zadržano nasilje s strani manjšine v obliki izgredov proti večini ali drugim manjšinam (glej nemiri v Los Angelesu leta 1992) ter obenem državljanska gibanja in legitimne politične procese, kot npr. Black Lives Matter (»Črna življenja štejejo«).

Medosebno nasilje

To je vedenje dominacije ali asertivnosti, ki uporablja fizično silo (pretepanje, posilstvo, mučenje ...), socialno (odnosna agresija), psihološko ali psihosocialno (žaljivke, dvojna vez, nadlegovanje, zasledovanje, stres, megljenje, kršenje človekovih in zakonskih pravic ali svoboščin, zloraba prevladujočega položaja ...). Ta vedenja so lahko zavestna ali ne. Ta kategorija vključuje nasilje med intimnimi partnerji, nasilje na zmenkih, nasilje nad ženskami, nasilje nad moškimi, nasilje v družini nad moškimi, psihično nasilje v parih, nasilje v družini, nasilje na podlagi spola, nasilje staršev do otrok (in nasprotno) ter različne oblike indoktrinacije; zunanje nasilje je tisto, ki ga v delovnem okolju zagrešijo elementi zunaj vaše organizacije (stranke, uporabniki, študenti ...). Zdi se namreč, da so poklici, za katere je značilen neposreden stik z ljudmi, še posebej psihično težki in bolj izpostavljena tovrstnemu nasilju (zdravstvo, novinarstvo, poučevanje, policija ...).

Nasilje države

Pojav države v človeški družbi je povezan s ciljem ustvariti institucijo, ki b prevzela monopol nad nasiljem, da bi odpravili plemensko prakso maščevanja.^[20]

Prednost manjšega zla pred dobrim in utopija pri vladanju, doktrina, znana kot raison d'état (»razum države«), ki jo podpira Machiavellijev Princ in jo je razvila politična filozofija Thomasa Hobbesa. Države diskretno izvajajo ali zahtevajo, po znani opredelitvi Maxa Webra, »monopol nad zakonitim nasiljem«, da bi izvrševale sodne odločbe, zagotavljale javni red ali izvajale potrebne ukrepe v primeru vojne ali nevarnosti vojne (pri čemer se nasilje poskuša legitimizirati z doktrino »pravične vojne«). To se lahko sprevrže v državni terorizem ali druge skrajne oblike nasilja, kot je genocid. Novinar Dan Rather je o tem dejal: »Če ubiješ enega človeka, te posedejo na električni stol; če jih ubiješ deset, te označijo za serijskega morilca in posnamejo film; če pa jih pobiješ sto tisoč, te povabijo v Ženevo na pogajanja.« Stalin pa je rekel: »Smrt enega človeka je tragedija; smrt sto tisoč ljudi je statistika.« Glej banalnost zla.

Kadržavno nasilje se lahko šteje tudi, ko gre za propadlo državo, saj v teh razmerah, kot pravi Abel Pérez Rojas, državljani poskušajo "También puede considerarse como violencia de Estado cuando se trata de un Estado fallido, porque en esas condiciones, según Abel Pérez Rojas, los ciudadanos tratan de «sobrevivir y humanizarse, individual y colectivamente, en contextos dominados por la descomposición y el desmembramiento del tejido social».^[21]Za državno nasilje se lakhko šteje tudi, če gre za propadlo državo, saj v takih razmerah, kot pravi Abel Pérez Rojas, državljani »individualno in kolektivno preživeti in ostati ljudje v kontekstih, v katerih prevladuje razpad in razkroj družbenega tkiva«.^[22]

Korektivno in vzgojno nasilje

Nasilje se v obliki telesnega kaznovanja že od nekdaj uporablja kot metoda za vzgojo otrok, korektivno pa se uporablja tudi v šolskem, družinskem, pravnem (mučenje, sodno zaslišanje, zapor), religioznem (pokora, ali Dantejev contrapasso)^[23] in celo vojaškem (desetkanje, terenska kazen, bičanje; tepež s palico, španski osel, visenje na vrvi, klade, okovi ...).^[24] Obstajajo tudi oblike intelektualnega nasilja, ki izhajajo iz selektivnih učnih načrtov, zasebnega izobraževanja po nejavnih merilih. Sodobni filozof, ki je največ proučeval to vrsto represije, je bil Michel Foucault, na primer v delu Nadzorovanje in kaznovanje (1975). Bičanje in šibanje neposlušnih učencev ter neposlušnih mornarjev za dosego discipline in avtoritete je bilo pri Britancih običajno vse do 19. stoletja (v Franciji je bilo ukinjeno leta 1845), čeprav so v Veliki Britaniji obstajala tudi združenja, ki so nasprotovala takim postopkom, na primer Humanitarna liga, ustanovljena leta 1891 in razpuščena leta 1919 zaradi splošnega nasprotovanja pacifizmu v tistem času. Obstajajo tudi druge vrste kazni, ki so bolj človeške in veliko bolje izpolnjujejo namen popravljanja, če izpolnjujejo tri pogoje:

1. Pravilo mora biti določeno vnaprej.
2. Kazen mora biti sorazmerna in takojšnja, ne odložena.

Po drugi strani pa korektivne tehnike, kot so kompromis, večkratno popravljanje (ponovno popravljanje napak), zasičenje (nadzor kvantitativnega zaznavanja vedenja), pogajanja ali sistemi nagrajevanja ( pogojevanje z nagrajevanjem ali pozitivno ojačevanje) in točkovanje.^[25]

Unicefova raziskava iz leta 2014 je pokazala, da je bilo neke oblike telesnega kaznovanja deležnih 80 % otrok po svetu, starih od 2 do 14 let.^[26] Tisoče študij s področja psihologije je doseglo zelo široko soglasje, da telesno kaznovanje »otroke izpostavlja tveganju za telesne in čustvene poškodbe ter težave z duševnim zdravjem, vedenjske in kognitivne težave«;^[27] dokazano je, da je kaznovanje kontraproduktivno in povečuje neželeno vedenje, ne toliko kratkoročno kot dolgoročno: nasilje rodi nasilje.^[28] Združeni narodi so leta 1989 prepovedali telesno kaznovanje otrok s Konvencijo o otrokovih pravicah, ki jo je ratificiralo 192 držav, ne pa tudi Združene države Amerike in Somalija;^[29] po drugi strani pa je vrsta nasilja zaradi opustitve tudi slepota učiteljev za nadlegovanje in ustrahovanje med učenci. V sodobnem času se je smer nasilja v šolah marsikje obrnila in se nasilje zdaj izvaja nad učitelji. V okviru družinske vzgoje ugotavjajo tudi, da prepuščenost otrok samim sebi (odsotnost staršev) in nasilje nad otroki ustvarjata olgoročne škodlive učinke. Storilci genocidov (ao Zedong, Stalin, Hitler ) in v manjšem obogu številni serijski morilci ali mali kriminalci so skoraj vedno imeli starše, ki so jih zlorabljali in so bili nasilni do njih.

V nekaterih totalitarnih državah je bila priljubljena kastracija ne le zaradi evgenike, ampak tudi zaradi moralnega in korektivnega ukrepanja v obliki kemične kastracije homoseksualcev, žrtve česar so bili celo taki velikani, kot je bil Alan Turing; nekaj časa je bilo moderno preprečevati epilepsijo in nekatere druge duševne bolezni z lobotomijami, ki so bolnike spravile v vegetativno stanje, kar je bilo bolj udobno za njihove družine in negovalce. Šeriat dovoljuje uporabo telesnega kaznovanja s hadisi ali izjavami preroka Mohameda: »Naj se Alah usmili moškega, ki doma obesi bič in z njim vzgaja svojo ženo!« pravi Abdulah bin Dinar, kot ga je citiral Al Zamajari, pri čemer pa se sklicuje na znameniti hadis »obesi bič, kjer ga lahko vidi tvoja žena«, ki ga je prenesel Al Buhari. V islamu se pogosto uporabljajo postopki nasilnega kaznovanja, kot so bičanje, kaznovalno posilstvo ali odsek roke tatu, ter postopki usmrtitev, kot je kamenjanje ali metanje z balkona ali zakop živega človeka v primeru lezbijk. Po drugi strani pa je korektivno nasilje včasih samopovzročeno in vzgojno, kadar gre za obliko verske pokore.

Kriminalno nasilje

Spontani ali organizirani kriminal (razbojništvo, piratstvo, mafija ...) ima lahko družbene in gospodarske (anomija, revščina, socialna izključenost) ali psihološke vzroke (paranoja, shizofrenija idr.). Kaže se v oblikah, ki jih zakon kriminalizira, kot sta med številnimi drugimi posilstvo in umor. Po mnenju nekaterih avtorjev je ta oblika nasilja nasprotje statičnega in/ali simbolnega nasilja. Njegovi identificirani vzroki so urbanizem, konflikti (institucionalni, strukturni, sistemski, zaposlitveno, medosebno nasilje ...); revščina in neenakost.

S prestopništvom ali kriminalnim vedejem so tesno povezani nekateri vzroki ali dejavniki tveganja, čeprav jih je pri samem storilcu težko natančno določiti ali opredeliti. S tega vidika je pomembno opozoriti na obstoj dveh modelov, katerih cilj je preprečevanje kriminalnega vedenja z opredelitvijo dejavnikov tveganja in zaščitnih dejavnikov.

A) Model kumulativnega tveganja (RA). Temelji na ugotovitvi, da je kriminalno vedenje rezultat pojava več medsebojno povezanih dejavnikov (ekonomski vzroki, revščina, izobrazba, socialna izključenost itd.).

B) Dinamični kaskadni model: osredotoča se na razvoj kompetenc in rezilience pri storilcu.

Politično nasilje

Glavni članek: Politično nasilje.

Združuje vsa nasilna dejanja države ali njenih subjektov proti njej, ki jih storilci legitimirajo v imenu političnega cilja (revolucija, upor proti zatiranju, pravica do vstaje, tiranomor, »pravična stvar«, terorizem ...). V intelektualni obliki gre za različne vrste laži, propagande in manipulacije. Nekatere oblike nasilnega, toda sorazmernega odziva (in odpora ali služenja ponovni vzpostavitvi pravne države), ko druge rešitve niso več možne, so trenutno splošno sprejete z vidika morale, prava in doktrine človekovih pravic; sem spadajo na primer silobran, skrajna sila in upor proti zatiranju tirana.

Simbolno nasilje

Pravijo, da so antični Grki menili, da se vprašanje nasilja (»bia«) ne pojavlja pri živalih (»zôoi«), ampak samo v okviru človeškega življenja (»bios«). To pomeni, da je vprašanje nasilja povezano s samo besedo človek, in kaže, da živali strogo gledano niso nasilne: njihovo vedenje se preprosto podreja neizprosnim zakonom narave. »Živalsko nasilje« ni torej nič drugega kot antropomofna projekcija človeškega vedenja.

— ^[30]

To je teza Pierra Bourdieuja, ki označuje številne različice nasilja: besedno (morebitna prva faza pred dejanjem); ali nevidno, institucionalno: gre tudi za strukturno nasilje (Johan Galtung), pred katerim se posamezniki zdijo nemočni. Slednje se nanaša na številne različne pojave, ki dajejo prednost dominaciji ene skupine nad drugo in stigmatiziranju ljudstev ter lahko privedejo celo do določitve grešnega kozla.

Ekonomsko nasilje

V civilnem pravu je ekonomsko nasilje primer odsotnosti soglasja, ki upravičuje razveljavitev pogodb, katerih sklenitev je omogočila ta odsotnost. Sodišča ga priznavajo z določenimi omejitvami. Nekateri pravniki ga danes obravnavajo kot novo obliko tradicionalnega nasilja.^[31] V Franciji je prvi civilni senat kasacijskega sodišča v sodbi z dne 3. aprila 2002 in na podlagi č112. lena francoskega Civilnega zakonika tako presodil, da lahko »zloraba položaja ekonomske podrejenosti z zastraševanjem pred zlom, ki neposredno ogroža legitimne interese osebe, zaradi nasilja izniči privolitev«.^[32]

Psihično in patološko nasilje

Je vsako dejanje ali opustitev, ki škoduje psihični stabilnosti in je lahko sestavljeno iz: malomarnosti, zapuščanja, ponavljajočega se zanemarjanja, ljubosumja, žalitev, poniževanja, razvrednotenja, marginalizacije, brezbrižnosti, nezvestobe, destruktivnih primerjav, zavračanja, omejevanja samoodločanja. Določene duševne motnje spremljajo izbruhi nasilja; na spolnem področju je tak primer sadizem. V psihoanalizi se lahko kaže tudi kot vrsta patogene naučene potlačitve, kar pomeni, da povzroča živčne ali duševne bolezni. Sigmund Freud dejansko potrjuje, da je nagon smrti ali thanatos destruktivno v nasprotju z drugim vitalnim principom, ki ga imenuje libido ali eros. Toda Erich Fromm po drugi strani, ko v Strahu pred svobodo (1941) govori o gonu smrti, potrjuje, da ima to načelo zunanji ali družbeni izvor:

Impulz življenja in impulz uničenja nista medsebojno neodvisna dejavnika, ampak sta obratno sorazmerna. Bolj kot je vitalni impulz frustriran, močnejši je tisti, ki je usmerjen v uničenje; bolj ko je življenje uresničeno, manjša je sila destruktivnosti. Ta je »izdelek neizživetega življenja«.^[33]

Po drugi strani je v Anatomiji človeške destruktivnosti (1973) dosegel kompromis v polemiki med instinktivisti, kot je Lorenz, ki razglašajo, da je človekova destruktivnost dediščina njegovih živalskih prednikov, in behavioristi, kot je Skinner, za katere ni nobenih prirojenih človeških lastnosti in je vse posledica družbenega pogojevanja. Priznava, da obstaja vrsta človeške agresije, ki je značilna tudi za živali, vendar je obrambne narave: namenjena je zagotavljanju preživetja. Zlobna ali destruktivna agresija, ko človek ubija brez biološkega ali socialnega cilja, pa je samo človeška in ni instinktivna. Je del človeškega značaja: je ena od strasti, tako kot ljubezen, ambicije in pohlep. Temu sledi klinična študija oziroma psihobiografija Himmlerja, Stalina in Hitlerja. Kar zadeva človeško agresijo, je eden njenih najpomembnejših virov »kolektivni narcisizem ... in vendar je, tako kot vse druge oblike obrambne agresije, odziv na napad na vitalne interese. Od drugih oblik obrambne agresije se razlikuje po tem, da je intenziven narcisizem sam po sebi napol patološki pojav."

Etolog Konrad Lorenz je v svojem delu O agresiji (1963) pokazal, da izvor genetske agresivnosti pri ljudeh izhaja iz vedenja pri mnogih živalih, ko branijo svoj teritorij (teritorialnost), kar mu je prineslo akademske napade tistih, ki so se oklepali doktrin »politične korektnosti«. Prenaseljenost zahteva obrambo prostora in vojno, medtem ko dezertifikacija nasprotno zahteva sodelovanje in trgovino.

V urinu in krvi bolnikov z nekaterimi duševnimi boleznimi so pred kratkim našli toksin, za katerega se zdi, da ga njihovo telo nenormalno proizvaja. Ta toksin (bufotenin) v teh odmerkih ni bil najden, razen pri bolnikih s psihičnimi motnjami in tudi pri bolnikih, ki niso bili pod vplivom drog, niso bili v stiku z dvoživkami, vendar so bili nasilni.^[34] Našli so ga v urinu ali krvi bolnikov z vsemi glavnimi psihiatričnimi motnjami, do te mere, da so ga predlagali kot diagnostični indikator.^[35]Toksin je enak tistemu, ki ga najdemo med bufotoksini (halucinogeni, ki povzročajo simptome, kot je shizofreniji podobna psihoza) v strupu številnih vrst krastač. Še vedno pa ni znano, ali je ta proces vključen v obeh primerih^[36] in ali je ta molekula izvor duševnih motenj pri človeku^[37] ali pa je sama stranski produkt drugega patološkega procesa. Nekateri znaki vsekakor kažejo na določene podobnosti med delovanjem bufotoksina na možgane, zlasti na razgradnjo serotonina, in nekaterimi procesi, povezanimi z duševnimi motnjami.^[38]

Naravno nasilje

To je nasilje sil narave:d nejaij, popleav, potriov, gozdih požiov, cunamiev in dreih naraeih katastreof. Včasih gre za nasilje, ki ga človek zaznavviz živalsmga svuta ( lovski nagon, rituali dominacije idr.). Za filozofa Jean-Françoisa Malherbea v tem primeru ni primerno govoriti o nasilju:

Po drugi strani pa obstajajo tudi druge oblike nasilja, za katere je značilna očitna odsotnost vesti ali volje. Govorimo lahko tudi o vrsti nasilja, ki se izvaja nad naravnim okoljem: nad rastlinami v gozdovih, živalskimi vrstami itd.

Kibernetsko nasilje

Nasilje, pri katerem oseba uporabi nasilje (fizično ali verbalno), da bi nekoga ponižala, tako, da ustvari videoposnetek, objavo ali kakršno koli drugo obliko komunikacije in jo razširi na spletu ali družbenih omrežjih. Leta 2010 je na YouTubu sedem odstotkov, to je 50.000, objavljenih videoposnetkov prikazovalo nasilje. Priljubljenost tega agresivnega in napadalnega pojava se je opazno povečala, po ocenah za več kot 57 odstotkov.

Spolno nasilje

Poglejte si besedo nasilje v Wikislovarju, prostem slovarju.

• Wikilearning tiene definiciones para Violencia ¿innata o adquirida?
• Monográfico "La violencia en los medios de comunicación" en Portal de la Comunicación InCom-UAB
• Dossier sobre violencia de Revista Teína, entrevistas a especialistas y artículos de análisis
• Descubiertas las bases neurológicas de la agresión humana
• Entrevista ( Vídeo ) de Eduard Punset a Philip Zimbardo sobre el Experimento de Sanford
• Violencia
• Declaración sobre la violencia
• Teorías de la violencia humana, de Víctor Moya
• Mundos violentos
• Desmond Morris, sinopsis de su libro El mono desnudo
• Extractos de Robert Ardrey, Génesis de África
• Campbell Collaboration. (2018). Las estrategias de disuasión focalizada son eficaces para reducir el crimen. Oslo: Campbell CollaborationZdruženi narodi (ZN) opredeljujejo nasilje nad ženskami kot vsako dejanje, ki povzroči »fizično, spolno ali psihično škodo ženskam, vključno z grožnjami s takimi dejanji, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, ne glede na to, ali se zgodi v javnem in zasebnem življenju. To so nasilje v družini, spolni napadi ali posilstva, prisilna prostitucija, diskriminacija pri zaposlovanju, selektivni splav zaradi spola, fizično in spolno nasilje nad ljudmi, ki se ukvarjajo s prostitucijo, detomor na podlagi spola, femicid, delna ali popolna kastracija, izrez ženskega klitorisa, trgovina z ljudmi, posilstva v vojnah ali situacijah državne represije, spolno nadlegovanje in trpinčenje – vključno s sadizmom in uličnim nadlegovanjem, vzorci nadlegovanja ali trpinčenja v moških organizacijah, zatiranje heterodoksne spolnosti ter homofobni in transfobni napadi na ljudi ali skupine ali njihovo strpnost. Izkoreninjenje spolnega nasilja je mogoče izvesti s posredovanjem informacij in modelov življenja. Pri tem imajo zelo pomembno vlogo državni organi, poslovni sektor in mediji ter stalno sodelovanje družbe.

Kultura nasilja

Categoría:Wikipedia:Control de autoridades con 15 elementos

Je tista, ki se izvaja nad posameznikom in heterodoksno skupnostjo skozi nekritično ortodoksno kulturo, ki jo dopušča kot legitimen odgovor na vsako obliko moralnega, družbenega ali političnega konflikta in jo vsiljuje z ideologijo, religijo, kulturo, moralo, vedenjem, izobraževanjem ali preprosto vlogo. Po mnenju Johana Galtunga ustvarja legitimacijski okvir za nasilje in se kaže v odnosih. Širi se s predsodki in se odraža v igračah, zgodbah, filmih, risankah, televizijskih serijah in nasilnih športih (lov, bikoborbe, boks ...), s spodbujanjem in zaščito zbiranja orožja ali popustljivostjo držav do tega (nenadzorovana prosta prodaja orožja v Združenih državah Amerike, uporaba protipehotnih min in orožja za množično uničevanje idr.) ali na spletnih družbenih omrežjih (kibernetsko nasilje). V odobravanje ali prevzemanje določenih nasilnih ali sovražnih vlog ali vedenja do živali, ljudi, ras ali spolov je vpletena tudi vzgoja. Prežema literaturo in celo ustvarja pripovedne strukture, ki se v kulturah, kot je zahodna, nenehno ponavljajo in povzročajo tisto, kar je Walter Wink poimenoval »mit o odrešujočem nasilju«.^[1] Spodbuja jo izogibanje empatičnemu vedenju, kot so manire ali vljudnost Drug vidik tega nasilja je ustvarjanje postresnice ali nevidne propagande z manipulacijo kolektivnega, skupnega ali množičnega mišljenja s strani množičnih medijev, kar ustvarja to, kar je Antonio Gramsci poimenoval kulturna hegemonija. Ta vrsta nasilja je lahko tiha ali implicitna, kadar se izvaja kot prikrito preganjanje, implicitna cenzura ali v obliki samocenzure in samonadzora, ki se pričakuje, da se bosta ustvarila pri različnih posameznikih, ne da bi bila odkrito zahtevana.

Versko nasilje

Med nasiljem, ki ga ustvarja pojav, imenovan ideologija, je tisto, ki ga navdihujejo različne religije ali ekskluzivistična prepričanja proti tistim (skoraj vedno v manjšini), ki niso njihove vere ali veroizpovedi ali ne delijo podobnih obredov, ker v družbi ni razvita zadostna stopnja človeške in družbene strpnosti. Glej ortodoksija in heterodoksija .

Skupina španskih raziskovalcev je raziskovala nasilje kot filogenetski pojav z uporabo koeficientov nasilja živalskih in človeških vrst v prazgodovini in zgodovini. Njihovi rezultati kažejo, da je človeški napredek zmanjšal stopnjo nasilja pri vrsti Homo sapiens z 2 % na sedanjih 0,001 %.^[2] Po drugi strani je Seviljska deklaracija iz leta 1986, ki jo je pripravila skupina Unescovih znanstvenikov, obravnavala teorije okoljevarstvenikov in biologov o izvoru nasilja in sklenila naslednje:

Znanstveno napačna je trditev, da smo nagnjenost k vojni podedovali od svojih živalskih prednikov. Čeprav so v živalskem kraljestvu spopadi pogost pojav, je znanih le nekaj primerov organiziranih spopadov med skupinami iste vrste in v nobenem od teh primerov se orodje ne uporablja kot orožje. [...] Znanstveno napačna je trditev, da je vojskovanje ali katera koli druga oblika nasilnega vedenja genetsko programirana v človeški naravi. [...] Znanstveno napačna je trditev, da je v človeški evoluciji prišlo do selekcije v smeri agresivnega vedenja v večji meri kot v smeri drugih vrst vedenja [...] Znanstveno napačna je trditev, da imamo ljudje »nasilne možgane« [...] Sklepamo, da biologija človeštva ne obsoja na vojno in da se človeštvo lahko osvobodi spon biološkega pesimizma ter se z zaupanjem spoprime s spremembami, ki so za to potrebne.^[3]

• Ustrahovanje ali bullying
• Agresivnost
• Cenzura
• Spletno ustrahovanje
• Stigmatizacija
• Gaslighting
• Genocid
• Vojna
• Umor
• Nekaznovanost
• Bom
• Linč
• Etnično čiščenje
• Zlo
• čustvena zloraba
• strah
• Nenasilje
• Pacifizem
• Represija
• Sadizem
• Predložitev
• Mučenje
• Trikotnik nasilja
• Viktimologija
• Simbolno nasilje

• Richard J. Bernstein (2015). Nasilje. Razmišljajte brez ograj , prev. in predstavitev S. Rey Salamanca / Barcelona, Gedisa, 2015. Angleški izvirnik ( Violence: Thinking without Banisters ) je iz leta 2013.
• Johan Galtung (1998). Po nasilju 3R: obnova, sprava, razrešitev, soočanje z vidnimi in nevidnimi učinki vojne in nasilja . Bilbao: Bakeaz, Gernika gogoratuz.
• Rene Girard (2007). Od nasilja do božanstva. La Violence et le Sacré , Pariz, Grasset. 1. izd. Je iz leta 1972.
• Michel Foucault (1975). Surveiller et punir: Naissance de la prison Paris: Éditions Gallimard.
• Erich Fromm (1975). Anatomija človeške destruktivnosti, Mehika: FCE.
• William Golding (1954). Gospodar muh . Vergara, Carmen, (tr. ) Edhasa ISBN 84-350-0951-3 .
• Konrad Lorenz (1966). Das sogenannte Böse zur Naturgeschichte der Aggression / O agresiji. navidezno zlo . Založba Dr. G Borotha-Schoeler.
• Jean-François Malherbe (2003). Violence et democratie, Sherbrooke, CGC.
• Ashley Montagu (1990), Narava človeške agresivnosti . Escohotado, Antonio, (tr. ) Valencia: Editorial Alliance, SA ISBN 84-206-2222-2 .
• Desmond Morris (1967), El mono desnudo / Gola opica . Nove žepne izdaje ISBN 978-970-780-241-4 .
• Giovanna Palermo (2005). Nasilje v družini skozi pravo in mediacijo . Neapelj: La città del sole, ISBN 88-8292-285-5 .
• José Sanmartín Esplugues (2000), Nasilje in njegovi ključi . Barcelona: Ariel. ISBN 84-344-4454-2 . Šesta posodobljena izdaja Ariel-QUINTESSENCE, 2013.

Poglejte si besedo nasilje v Wikislovarju, prostem slovarju.

• Wikilearning tiene definiciones para Violencia ¿innata o adquirida?
• Monográfico "La violencia en los medios de comunicación" en Portal de la Comunicación InCom-UAB
• Dossier sobre violencia de Revista Teína, entrevistas a especialistas y artículos de análisis
• Descubiertas las bases neurológicas de la agresión humana
• Entrevista ( Vídeo ) de Eduard Punset a Philip Zimbardo sobre el Experimento de Sanford
• Violencia
• Declaración sobre la violencia
• Teorías de la violencia humana, de Víctor Moya
• Mundos violentos
• Desmond Morris, sinopsis de su libro El mono desnudo
• Extractos de Robert Ardrey, Génesis de África
• Campbell Collaboration. (2018). Las estrategias de disuasión focalizada son eficaces para reducir el crimen. Oslo: Campbell Collaboration