Panteon, Pariz

Pariški Panteon (francosko Panthéon de Paris) je zgodovinsko in arhitekturno pomemben objekt v Parizu. Nahaja se v petem pariškem okraju (Latinska četrt) v ulici Soufflot, na vzpetini poimenovani po zavetnici Pariza, Sveti Genovefi. V bližini Panteona so cerkev Saint Étienne-sur-Mont, Knjižnica svete Genovefe, Univerza v Parizu I. (Panthéon-Sorbonne) in Univerza v Parizu II. (Panthéon-Assas), urad župana petega okraja in Licej kralja Henrika IV.. Pariški Panteon je bil zgrajen kot cerkev, v kateri naj bi bili shranjeni posmrtni ostanki svete Genovefe, a je sčasoma postal prostor, v katerem se nahajajo grobnice ljudi, ki so najbolj zaznamovali francosko zgodovino. Njegova arhitektura in notranja oprema odsevata zgodovino Francoske države.

Pročelje Panteona

Zgodovina panteona

Katoliška cerkev

Ko je leta 1744 francoski kralj Ludvik XV. Francoski bolehal za težko boleznijo, je obljubil, da bo, če preživi, dal v Parizu zgraditi cerkev, posvečeno zavetnici Pariza, Sveti Genovefi. Ko je ozdravel, je zadolžil markiza Marignyjskega, generalnega direktorja ustanove, zadolžene za gradnjo, da na mestu, kjer stojijo ruševine nekdanje opatije Sv. Genovefe, postavi cerkev. Leta 1755 je omenjeni markiz zadolžil arhitekta Jean-Germain Soufflouta za izdelavo gradbenega načrta.

Temelji so bili zgrajeni že leta 1758, a so finančne težave in Souffloutova smrt leta 1780 napredovanje gradnje upočasnili. Zgradba je bila dokončana pod vodstvom Souffloutovega sodelavca, Jeana-Baptista Rondeleta leta 1790.

Med letoma 1791 in 1793 je Quatremère de Quincy temeljito spremenil arhitektonsko zasnovo zgradbe in jo preoblikoval v Panteon, kakršnega lahko vidimo že danes. Danes je Panteon zgradba, dolga 110 metrov in široka 84 metrov. Pročelje je obdano s stebriščem iz korintskih stebrov, ki so nameščeni pod trikotnim nadstreškom, ki ga je izdelal David D'Angers. Zgradba, ki ima obliko grškega križa, se ponaša s kupolo, visoko 83 metrov, na vrhu katere je lanterna. Notranjost so okrasili akademski slikarji, kot so Puvis de Chavannes, Gros in Cabanel.

Od katoliške cerkve do republikanskega templja

Francoska skupščina je ob koncu francoske revolucije odločila, da bo zgradbo, ki je bila pravkar dokončana, a še ne posvečena kot cerkev, namenila kot nekropolo »velikanom Francije«. S tem namenom je bila celotna zgradba preoblikovana in na pročelje je bilo zapisano: »Aux grands hommes, la patrie reconnaissante« (Velikim možem, hvaležna domovina).

V času prvega imperija je bil Panteon grobnica in sakralni prostor obenem. Po letu 1814 in do leta 1830, je kralj Ludvik XVIII. zgradbo spremenil v običajno cerkev, posvečeno sveti Genovefi, ki je služila izključno pastoralnim namenom. Z revolucijo leta 1830 je bila cerkev ponovno spremenjena v Panteon. David d'Angers je ponovno izdelal trikotni nadstrešek in vanj ponovno vklesal napis »Aux grands hommes, la patrie reconnaissante«. V času drugega imperija (1851-1870), je zgradba ponovno postala cerkev in napis je izginil. Od leta 1885, ko je bil v Panteonu pokopan Victor Hugo, zgradba nikoli ni več služila kot cerkev, temveč kot mesto zadnjega počitka velikanov Francoske republike.

Foucaultovo nihalo v Panteonu

31. marca 1851 je v Panteonu astronom Jean-Bernard-Leon Foucault izvedel poskus, s katerim je dokazal vrtenje Zemlje okoli lastne osi (Foucaultovo nihalo). Na prvem nihalu je visela utež iz svinca in zavita v baker, težka 28 kilogramov, ki je visela na žici dolgi 67 metrov, debeline 1,4 milimetra in je opravila en nihaj v 16 sekundah. Javna predstavitev poskusa z nihalom je trajala dva meseca.

V času Pariške komune (1871) je bila v Panteonu osrednja utrdba komunardov, dokler Pariza niso zavzeli Versajci in je komuna klonila pred generalom nasprotnikov, Jeanom-Baptistom Millièreom.

Leta 1902, je Francoska astronomska družba, ki jo je vodil Henri Poincaré, predlagala, da »velja pod kupolo Panteona obnoviti lepo in poučno Foucaultovo izkušnjo, ki jo je prekinil državni prevrat decembra leta 1851, še preden bi lahko iz nje potegnili vse zaključke, ki bi jih lahko«. 22. oktobra istega leta so pod kupolo postavili novo Foucaultovo nihalo in projekt je finančno podprla Camille Flammarion. Več kot 2000 ljudi je bilo prisotnih ob ponovni svečani otvoritvi nihala.

21. maja 1981 se je prvi sedemletni mandat francoskega predsednika Françoisa Mitterranda pričel s slovesnostjo v Panteonu, med katero je predsednik položil rdeče vrtnice na grobnice Jeana Jaurèsa, Jeana Moulina in Victorja Schœlcherja.

Jeseni leta 1995 so na Foucaultovo nihalo ponovno obesili, prahu očiščeno, 28 kilogramsko železno utež, kakor je tam visela leta 1851.

Od leta 1920 je pariški Panteon zaščiten kot zgodovinski spomenik.

Panoramski pogled na notranjost Panteona

Slavne osebnosti, pokopane v Panteonu

V kripti Panteona je bilo leta 2005 pokopanih 73 ljudi (v grobnicah ali urnah).

Datum pokopa v PanteonuImeOpomba
1791MirabeauOdstranjen 21. septembra 1793, po odkritju njegovega dopisovanja z Ludvikom XVI.
1791 (11. julija)Voltaire 
1792Nicolas-Joseph Beaurepairepremestitev ni bila izvršena
1793 (24. januarja)Louis-Michel Lepeletier de Saint-FargeauUsmrčen poslanec, iz Panteona odstranjen 14. februarja 1795. Njegovo truplo je prevzela njegova družina.
1793Augustin-Marie Picot, markiz DampierreškiIzginil
1794 (21. september)MaratOdstranjen iz Panteona 8. februarja 1795 zaradi mumifikacije.
1794 (11. oktober)Jean-Jacques Rousseau 
1806Claude-Louis Petiet 
1806François Denis Tronchet 
1807Jean Étienne Marie Portalis 
1807Louis-Pierre-Pantaléon Resnier 
1807Louis-Joseph-Charles-Amable d'Albert, vitez de LuynesOdstranjen iz Panteona
1807Jean-Baptiste-Pierre Béviere 
1808(Prvo cesarstvo)Francois Barthélemy, princ Béguinot 
1808(Prvo cesarstvo)Pierre-Jean-Georges Cabanis 
1808(Prvo cesarstvo)Gabriel-Louis, markiz Caulainkurški 
1808(Prvo cesarstvo)Jean-Frédéric, princ de Perrégaux 
1808(Prvo cesarstvo)Antoine-César de Choiseul, vitez de Praslin 
1808(Prvo cesarstvo)Jean-Pierre-Firmin, grof MalherUrna z njegovim srcem
1809(Prvo cesarstvo)Jean Baptiste Papin, grof de Saint-Christau 
1809(Prvo cesarstvo)Joseph-Marie, grof Vien 
1809(Prvo cesarstvo)Pierre Garnier, grof de Laboissiere 
1809(Prvo cesarstvo)Jean Pierre, comte SersUrna z njegovim srcem
1809(Prvo cesarstvo)Jérôme-Louis-François-Joseph, comte de DurazzoUrna z njegovim srcem
1809(Prvo cesarstvo)Justin Bonaventure Morard de Galles, comteUrna z njegovim srcem
1809(Prvo cesarstvo)Emmanuel Crétet, grof de Champmol 
1810(Prvo cesarstvo)Giovanni Baptista, kardinal Caprara 
1810(Prvo cesarstvo)Louis-Joseph-Vincent-Leblond, grof de Saint-Hilaire 
1810(Prvo cesarstvo)Jean-Baptiste, grof Treilhard 
1810(Prvo cesarstvo)Jean Lannes, duc de Montebello 
1810(Prvo cesarstvo)Charles-Pierre-Claret, grof de Fleurieu de La Tourette 
1811(Prvo cesarstvo)Louis-Antoine, grof de Bougainville 
1811(Prvo cesarstvo)Charles, kardinal Erskine of Kellie 
1811(Prvo cesarstvo)Alexandre-Antoine Hureau, baron de SénarmontUrna z njegovim srcem
1811(Prvo cesarstvo)Ippolito Antonio, kardinal Vicenti Mareri 
1811(Prvo cesarstvo)Nicolas-Marie, grof de Songis des Courbons 
1811(Prvo cesarstvo)Michel, grof Ordener 
1812(Prvo cesarstvo)Jean-Marie-François Lepaige, grof Dorsenne 
1812(Prvo cesarstvo)Jean Guillaume De Winter, grof de Huessen 
1813(Prvo cesarstvo)Hyacinthe-Hugues-Timoléon de Cossé, grofica de Brissac 
1813(Prvo cesarstvo)Jean-Ignace Jacqueminot, grof de Ham 
1813(Prvo cesarstvo)Joseph Louis, grof Lagrange 
1813(Prvo cesarstvo)Frédéric Henri Walther 
1813(Prvo cesarstvo)Jean, grof Rousseau 
1813(Prvo cesarstvo)François-Marie-Joseph-Justin, grof de Viry 
1814(Prvo cesarstvo)Jean-Nicolas, grof Démeunier 
1814(Prvo cesarstvo)Jean-Louis-Ebenezer, grof Reynier 
1814(Prvo cesarstvo)Claude-Ambroise Régnier, vitez de Massa di Carrara 
1815(Prvo cesarstvo)Antoine-Jean-Marie, grof Thévenard 
1815(Prvo cesarstvo)Claude-Juste-Alexandre, grof Legrand 
1829(Obnova)Jacques-Germain Soufflot 
1885 (1. junij)(Tretja republika)Victor Hugo 
1889 (4. avgust)(Tretja republika)Lazare-Nicolas-Marguerite, grof CarnotPokopan med slovesnostjo ob spominu na stoletnico francoske revolucije
1889 (4. avgust)(Tretja republika)Théophile Malo Corret de la Tour d'AuvergnePokopan med slovesnostjo ob spominu na stoletnico francoske revolucije
1889 (4. avgust)(Tretja republika)Jean-Baptiste BaudinPokopan med slovesnostjo ob spominu na stoletnico francoske revolucije
1889 (4. avgust)(Tretja republika)François-Séverin Marceau-Desgraviers, dit MarceauPokopan med slovesnostjo ob spominu na stoletnico francoske revolucije - pokopan je le del njegovega telesa
1894 (29. junij)(Tretja republika)Marie François Sadi CarnotPokopan takoj po atentatu
1907 (25. marec)(Tretja republika)Marcellin BerthelotMadame Sophie Berthelot je pokopana skupaj s svojim soprogom
1908 (5. junij)(Tretja republika)Émile Zola 
1920 (11. november)(Tretja republika)Léon GambettaUrna z njegovim srcem
1924 (23. november)(Tretja republika)Jean Jaures 
1933 (4. november)(Tretja republika)Paul Painlevé 
1948 (17. november)(Četrta republika)Paul Langevin 
1948 (17. november)(Četrta republika)Jean PerrinPokopan na isti dan kot Paul Langevin
1949 (20. maj)(Četrta republika)Adolphe-Sylvestre-Félix ÉbouéPrvi črnec pokopan v Panteonu; Leta 2002, mu je sledil Dumas.
1949 (20. maj)(Četrta republika)Victor SchoelcherNjegov oče, Marc, je tudi pokopan v Panteonu. Victor je želel biti pokopan s svojim očetom.
1952 (22. junij)(Četrta republika)Louis Braille 
1964 (19. december)(Peta republika)Jean Moulin 
1987 (5. oktober)(Peta republika)René Cassin 
1988 (9. november)(Peta republika)Jean MonnetPrenešen v Panteon po sto letih od njegovega rojstva.
1989 (12. december)(Peta republika)Abbé Baptiste-Henri GrégoirePokopan med slovesnostjo ob dvestoletnici francoske revolucije
1989 (12. december)(Peta republika)Gaspard Monge, comte de PélusePokopan med slovesnostjo ob dvestoletnici francoske revolucije
1989 (12. december)(Peta republika)Marie-Jean-Antoine-Nicolas de Caritat, markiz de CondorcetPokopan med slovesnostjo ob dvestoletnici francoske revolucije
1995 (20. april)(Peta republika)Pierre Curie 
1995 (20. april)(Peta republika)Marie CuriePrva ženska panteoizirana ob njegovem odprtju.
1996 (23. november)(Peta republika)André Malraux 
2002 (30. november)(Peta republika)Alexandre Dumas 

Glej tudi

Zunanje povezave