Pavle Merkù
Pavle Merkù [páu̯le merkú], slovenski skladatelj, etnomuzikolog, slovenist etimolog, leksikograf * 12. julij 1927, Trst, † 20. oktober 2014, Trst.[2]
| Pavle Merkù | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 12. julij 1927 Trst |
| Smrt | 20. oktober 2014[1] (87 let) Trst |
| Narodnost |  Slovenec |
| Državljanstvo |  Italija Slovenija.svg){kind=small} SFRJ Svobodno tržaško ozemlje_crowned.svg){kind=small} Kraljevina Italija |
| Alma mater | Univerza v Ljubljani Univerza v Rimu |
| Poklic | skladatelj, etnomuzikolog, slavist, muzikolog, jezikoslovec |
| Nagrade | Prešernova nagrada |
Študij slavistike je leta 1950 končal na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa na Univerzi v Rimu leta 1960. Kompozicije se je učil v Trstu. Kot skladatelj je ustvarjal predvsem za komorne in zborovske zasedbe. Komponiral je opero Kačji pastir. V njegovem delovanju se pojavljata dve razsežnosti, glasba in slovenistika. Sredi šestdesetih letih 20. stoletja se je usmeril v zbiranje pesmi pri Slovencih v Italiji, to pa je preraslo v zbiranje povedk, običajev, vraž in vsakršnega ljudskega blaga, ki ga je 1976 objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. Leta 2004 je izdal knjigo 1300 primorskih priimkov, ki dopolnjuje raziskave slovenskega etimologa Franceta Bezlaja. Bil je dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) od leta 1985.
Nagrade in priznanja
Leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada za svoj Koncert za violino in orkester, 1980 nagrado Vstajenje.
Leta 2001 je prejel Štrekljevo nagrado za izjemne dosežke na področju zbiranja slovenskega ljudskega izročila in srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za utemeljevanje slovenske narodne identitete med zamejskimi Slovenci in zasluge na področju znanosti ter umetnosti.
Leta 2006 je prejel Kozinovo nagrado za zaokrožen skladateljski opus.
Leta 2007 mu je Slavistično društvo Slovenije, katerega častni član je bil, podelilo priznanje za življenjsko delo na področju raziskovanja slovenskega jezika na zahodni meji. Kot je v utemeljitvi priznanja Slavističnega društva Slovenije zapisala Alenka Šivic Dular, imajo znotraj Merkujevih jezikoslovnih raziskav največjo težo njegova »"raziskovanja osebnih in zemljepisnih lastnih imen na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji ter opozarjanje na sledove slovensko-furlanskega stika (Slovenski priimki na zahodni meji, 1982; La toponomastica del Comune di Duino-Aurisina, 1989; La toponomastica dell'Alta val Torre, 1997; 1300 primorskih priimkov, 2004; Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu, 2006). Nekatere Merkujeve knjige se uvrščajo med temeljna področna dela, njegova ustvarjalnost in samozavestni nastop pa med znamenja slovenske fizične in kulturne navzočnosti v Trstu.«"[3]
Je prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo (2014).[4]
Glej tudi
Viri
Zunanje povezave
- Intervju: Prava slovenščina je govorjena slovenščina, ne pa tista, ki jo pišejo teoretiki, Jernej Šček, Novi glas 2012
- Intervju s Pavlom Markujem na RTV Slovenija, 2007
- Intervju: Od oćenaša do Pizdine, Pomen slovenskih krajevnih imen, Bernard Nežmah, Mladina 2006 Arhivirano 2011-08-29 na Wayback Machine.
- Intervju: Izvori priimkov, Bernard Nežmah, Mladina 2004