Sobni hrošček

Sobni hrošček (znanstveno ime Anthrenus verbasci) je vrsta hrošča iz družine slaninarjev, razširjena po vsem svetu, ki jo pogosto najdemo v človekovih bivališčih, kjer se ličinke prehranjujejo z naravnimi vlakni različnih izdelkov in spravljeno hrano. Zato ga obravnavamo kot škodljivca.[1]

Sobni hrošček

Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:Animalia (živali)
Deblo:Arthropoda (členonožci)
Razred:Insecta (žuželke)
Red:Coleoptera (hrošči)
Družina:Dermestidae (slaninarji)
Rod:Anthrenus
Vrsta:A. verbasci
Znanstveno ime
Anthrenus verbasci
(Linnaeus, 1767)
Sinonimi
  • Byrrhus verbasci Linnaeus, 1767
  • Bostrichus varius Fabricius, 1775
  • Anthrenus florilegus Fourcroy, 1785
  • Dermestes varius Schneider, 1785
  • Anthrenus varius Fabricius, 1775
  • Anthrenus adspersus Herbst, 1797
  • Anthrenus tricolor Herbst, 1797
  • Anthrenus pictus Germar, 1813
  • Anthrenus tomentosus Thunberg, 1815

Telesne značilnosti

Ličinka

Odrasli zrastejo približno 2–3 mm v dolžino, od zgoraj so približno ovalne oblike in pokriti z obarvanimi luskami, ki tvorijo pisan vzorec iz rumenkastih, rjavkastih in belih lis na črni podlagi. Po trebušni strani so bolj monotone sivkaste barve.[1] Starejše živali so temnejše, z več črne, ker jim odpadajo luske.[2] Od podobnih vrst svojega rodu jih je možno zanesljiveje ločiti po 11-členih tipalnicah s kijasto zadebelitvijo zadnjih treh členov in enakomerno zaobljenem robu oči.[3]

Ličinke so ob koncu razvoja dolge do 4 ali 5 mm, s širšim zadnjim delom in prečno progaste. Porasle so s ščetinami, ki so na zadnjem delu telesa združene v šope, ki jih lahko žival nasrši, kadar se počuti ogroženo. V nevarnosti se lahko tudi zvijejo v kroglico.[1]

Življenjski krog in ekologija

Odrasli sobni hroščki na socvetju navadnega komarčka

Samica izleže do 40 jajčec posamič ali v gručah v okolju, kjer bodo našle hrano. Po nekaj tednih se izležejo ličinke, ki potrebujejo temperaturo 15–25 ºC za razvoj. Ta v ugodnih pogojih traja do eno leto, v tem času se 4- do 16-krat levi. Razvoj prekine zimska hibernacija, ob nižjih temperaturah tudi dve, tako da se preobrazijo v odrasle šele spomladi po dveh zimah. V naravi se pogosto pojavljajo v gnezdih ptic, kot so lastovke, vrabci in hudourniki, kjer se prehranjujejo z odpadlim perjem in drugim odmrlim organskim materialom, pa tudi v gnezdih netopirjev in os. Odrasli so aktivni letalci; za razliko od ličink se prehranjujejo s pelodom in najraje obiskujejo cvetove rastlin, ki proizvajajo veliko peloda, kot so medvejke (rod Spiraea). Kot odrasli živijo le nekaj tednov.[1]

Ugodne pogoje najdejo v človeških prebivališčih, kjer ličinke obžirajo obleke, zavese in preproge iz živalskih vlaken, najdemo pa jih tudi v spravljeni hrani, predvsem zrnju.[1] Pri tem rastlinska semena niso najugodnejša hrana zanje in se lahko namesto tega hranijo z odmrlimi ostanki drugih škodljivcev, kot je hišni molj. Pogosto pridejo v hišo iz opuščenih ptičjih gnezd pod streho.[3] Še posebej pa so problematični v prirodoslovnih muzejih, kjer lahko uničijo entomološke zbirke prepariranih žuželk, zato se skrbniki proti njim aktivno borijo z odganjanjem, lepljivimi pastmi in zaplinjanjem.[1][2]

SKlici

Zunanje povezave