Tahistoskop

Tahistoskop (sestavljenka iz grških tachistos - »zelo hitro« in skopein – »gledati«) je naprava, ki omogoča prikazovanje slik za kratek, točno določen čas. V osnovi je sestavljena iz projektorja, ki je lahko diaprojektor ali grafoskop, in mehanskega zaklopa, kakršne običajno najdemo v fotoaparatih, pri čemer je bilo izdelanih veliko različnih izvedb. Izbira hitrosti zaklopa določi, kako dolgo bo slika prikazana.^[1]

Zamisel za napravo je leta 1859 prvi razvil nemški fiziolog Alfred W. Volkmann, ki ga je zanimala sposobnost prepoznavanja in pomnjenja slik, ki jih opazovalec vidi samo kratek čas. Z uporabo zaklopa je zaobšel pomanjkljivosti naprave, ki opazovalcu prikazuje slike s kratkotrajno osvetlitvijo v temi, kjer velik kontrast in nezmožnost fokusiranja očesa v temi na točko, kjer bo prikazana slika, negativno vplivata na sposobnost.^[1] Med drugo svetovno vojno je ameriški psiholog Samuel Renshaw uporabil tahistoskop za treniranje vojakov in s ponavljanjem izboljšal prepoznavanje in pomnjenje silhuet letal ter ladij. Metodo so kasneje uporabili tudi za izboljševanje sposobnosti hitrega branja in pri treningu vidnega prepoznavanja ter pomnjenja v drugih kontekstih (kopenska vojska, policija, šport). Poleg tega je ostal v uporabi v eksperimentalni psihologiji za preučevanje raznih vidikov kratkotrajne izpostavljenosti podobam.^[2]

Specializirane tahistoskope sedaj nadomeščajo računalniki, pri katerih je mogoče intervale prikazovanja slik določati še natančneje.^[1][2]