Zahodnoafriška epidemija ebole 2014

Zahodnoafriška epidemija ebole je doslej največja epidemija te bolezni v zgodovini.[1][2] Smrtnost okužbe v tej epidemiji znaša do 70 %.[3][4][5] Pri bolnikih, ki so bili deležni bolnišnične oskrbe, je smrtnost nižja, in sicer 57–59%.[6]

Prizadete države v Zahodni Afriki:
svetlo rdeča: končana epidemija
temno rdeča: epidemija v teku

Prvi primer okužbe se je pojavil v Gvineji, bolezen pa se je nato širila v Liberijo in Sierro Leone.[7] V Nigeriji je prišlo do manjšega izbruha – okužilo se je 20 ljudi, v Senegalu pa se je pojavil en okuženi bolnik; v obeh državah so konec oktobra razglasili odsotnost ebole.[8] V Maliju epidemija še poteka in doslej so poročali o več primerih okužbe.[9] V Združenih državah Amerike in Španiji je prišlo do prenosa okužbe na zdravstvene delavce z bolnikov, ki so jih prepeljali oziroma so prišli iz prizadetih zahodnoafriških držav, vendar se epidemija ni dalje razširila.[10][11] Epidemija v Demokratični republiki Kongo, ki je izbruhnila avgusta 2014, se je pojavila ločeno, kar so potrdile genetske raziskave povzročitelja.[12]

Povzročitelj

Epidemijo povzroča vrsta Ebola Zaire.[13] Gre za človeka najnevarnejšo vrsto iz rodu ebolavirusov.[14][15]

Širjenje epidemije

  Lokalni prenos okužbe z razširjeno epidemijo: Gvineja, Sierra Leone, Liberija
  Lokalni prenos okužbe brez smrtnih primerov: Teksas, Španija
  Države z začetnim primerom s smrtnim izidom: Teksas, Mali
  Države z začetnim primerom brez smrtnega izida: New York
  Zdravstveno nadzorovano uvoženi primeri s smrtnim izidom: Španija, Nemčija, Nebraska
  Zdravstveno nadzorovano uvoženi primeri brez smrtnega primera: Georgia, Maryland, Velika Britanija, Francija, Norveška, Švica, Italija (ni označena)
  Primeri okužbe v preteklosti, vendar je epidemija razglašena za končano: Senegal, Nigerija

Izbruh ebole se je začel decembra 2013 v Gvineji, na tromeji z Liberijo in Sierra Leone, vendar so ga zaznali šele marca 2014. Zaradi velike mobilnosti, obstoječe infrastrukture in pogostih selitev se je okužba hitro razširila v sosednji državi.[13]

Ničti oziroma indeksni primer epidemije naj bi bil dvoletni otrok, Emile Ouamouno, ki je decembra 2014 umrl v gvinejski vasi Meliandou v prefekturi Guéckédou.[16][17] Njegove mati, sestra in stara mati so nato zbolele za podobno boleznijo in prav tako umrle. Ljudje, ki so se okužili s stikom s temi družinskimi člani, so nato prenesli okužbo v druge vasi.[18] Ebola je sicer pred tem predstavljala nevarnost v podsaharski Afriki, vendar ni nikoli izbruhnila v zahodnoafriških državah, kar je pripomoglo k neopaženemu širjenju okužbe več mesecev, preden so jo prepoznali kot ebolo.[18][17]

25. marca 2014 je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) sporočila, da je gvinejsko Ministrstvo za zdravje poročalo o izbruhu ebole v štirih jugovzhodnih okrožjih države ter o sumu na primere okužbe tudi v sosednjih Liberiji in Sierra Leonu. 24. marca 2014 je bilo v Gvineji 86 primerov suma na ebolo.[19] Pozno meseca maja se je izbruh razširil v gvinejsko prestolnico Conakry, v katerem živita okoli dva milijona prebivalcev.[19] 28. maja je število poročanih primerov okužbe narastlo na 281, od tega je 186 bolnikov umrlo.[19]

V Liberiji so v sredini aprila 2014 poročali o izbruhu v štirih okrožjih, v sredini junija pa so poročali o razširitvi epidemije v prestolnico Monrovio.[20][21] Epidemija se je nato razširila v Sierro Leone ter tam hitro napredovala. 17. julija 2014 so v Sierri Leone poročali o 442 primerih suma na okužbo z ebolo, kar je že prekoračilo število primerov v Liberiji in Gvineji.[22] 20. julija so v Sierri Leone poročali o nadaljnjih primerih v okrožju Bo ter kasneje julija še o prvih primerih v prestolnici Freetown.[23][24]

O prvem smrtnem primeru v Nigeriji so poročali 25. julija 2014,[25] in sicer je šlo za liberijsko-ameriškega državljana, ki je z letalom potoval iz Liberije v Nigerijo ter umrl v Lagosu kmalu po prihodu.[26] Med drugimi ukrepi za preprečitev epidemije v Nigeriji so spremljali osebe, ki so potencialno prišle v stik z bolnikom – v Lagosu so spremljali 353 in v Port Harcourtu 451 ljudi.[27] 22. septembra je SZO poročal o skupno 20 primerih okužbe v Nigeriji, od tega je 8 bolnikov umrlo. 20. novembra so pri SZO razglasili, da v Nigeriji ni več izbruha ebole, saj ni več prišlo do nove okužbe pri nobeni osebi, ki so jih spremljali.[28]

29. avgusta je senegalsko ministrstvo za zdravje poročalo o prvem primeru ebole v tej državi. Bolnik je bil gvinejski državljan, ki je bil izpostavljen virusu v domovini in so ga tam tudi spremljali, vendar je s kopenskim prometom potoval v Dakar, kjer je po prihodu zbolel.[29] Bolnik je kasneje okreval, SZO pa je 17. oktobra razglasil konec izbruha bolezni v Senegalu.[30]

V Španijo na zdravljenje so sprejeli dva španska zdravstvena delavca, ki sta se okužila z ebolo v zahodni Afriki. Oba bolnika sta umrla. Oktobra 2014 so pri medicinski sestri, ki je delala v zdravstvenem timu, ki je skrbel za prepeljana bolnika, diagnosticirali ebolo, pri čemer je prišlo do prvega prenosa okužbe zunaj Afrike. Medicinska sestra je okrevala; 19. oktobra so jo razglasili za nekužno.[31]

Primeri okužbe so se pojavili tudi v ZDA. Prvi diagnosticirani bolnik je bil Liberijec, ki je iz Liberije pripotoval k svoji družini v Teksas in ki je kasneje, 8. oktobra, v bolnišnici zaradi okužbe umrl. Z virusom sta se okužili tudi dve medicinski sestri, ki sta za liberijskega bolnika skrbeli v bolnišnici;[32] obe sta kasneje okrevali in 27. oktobra 2014 so s testi potrdili, da nista več okuženi. 23. oktobra 2014 so prvo okužbo potrdili v Maliju, in sicer pri dveletnemu dekletu, ki se je vrnilo iz Gvineje.[33][34] V novembru so poročali o nadaljnjih primerih okužbe v tej državi.[9]

V sredini novembra je SZO poročal, da kljub uradno prenizkim številkam poročanih primerov okužb in smrti pojavnost novih primerov v Gvineji in Liberiji več ni naraščala, v Sierri Leone pa je število novih primerov še vedno strmo naraščalo.[35]

Januarja 2015 je SZO sporočila, da je bilo število novih primerov v enem tednu prvič po juniju 2014 nižje od 100 v treh najbolj prizadetih državah. TNaposled so se pokazali uspehi napora oblasti, da zajezi prenos okužbe in nova njihova nova prioriteta je tako postalo končanje epidemije.[35]

Spodnja preglednica prikazuje epidemiologijo izbruha po posamezni državi.

DržavaŠt. primerovŠt. smrtiDatum podatka
21. 11. 2014
Liberija9.5264.26415. marec 2015[36]
Sierra Leone11.7513.691 15. marec 2015[36]
Gvineja3.3892.224 15. marec 2015[36]
Nigerija208konec izbruha 20. 10. 2014[37]
Mali8623. 11. 2014.)}}[38]
ZDA41konec izbruha 21. 12. 2014[39]
Združeno kraljestvo10 konec izbruha 10. marca 2015[40]
Senegal10konec izbruha 17. 10. 2014[41]
Španija10konec izbruha 2. 12. 2014.[42]
Skupaj24.70110.19415. marec 2015

Sklici