Karantena
Karantena je začasna prisilna osamitev živega bitja ali predmeta, zaradi suma okuženosti, z namenom preprečitve širjenja nekega nevarnega pojava.
Najpogosteje se ukrep nanaša na osamitev ljudi zaradi preprečitev širjenja nalezljive bolezni, uporablja pa se tudi v drugih tovrstnih situacijah.
Izvor in zgodovina
Poimenovanje izvira iz italijanske besede quarantina (izpeljanka besede quaranta - 40), kar se nanaša na prakso v Beneški v času kuge, ko so morale ladje čakati pred obalo 40 dni, preden so lahko vplule v pristanišče, v Dubrovniški republiki pa so posadke namestili v zato zgrajenih izolirnicah, ki so bile izven mesta in tudi na posameznih otokih. Podobne ukrepe so sicer poznali že pred tisočletji in izolacijo gobavcev opisuje že Stara zaveza.[1] Čas karantene je namenjen temu, da se brez tveganja ugotovi, ali izolirani predstavlja potencialno nevarnost okolici. Za primer, če pri človeku obstaja sum na nalezljivo bolezen, je v karanteni toliko časa, kolikor je navadno potrebno da se razvijejo simptomi (pri kugi je bilo to 40 dni).
Medicinska in mikološka praksa
Predpisi o karanteni zaradi preprečevanja prenosa nalezljivih bolezni so bile prvič obširneje usklajene na mednarodni ravni na prelomu 20. stoletja, z več mednarodnimi sanitarnimi konvencijami zahodnih držav, ki so se osredotočale predvsem na nadzor bolezni, povezanih z Azijo in Srednjim vzhodom, kot so (kolera, kuga in rumena mrzlica). V mednarodnem pravu jih je poenotila ustanovna listina Svetovne zdravstvene organizacije po drugi svetovni vojni.[2]
Karantena kot postopek se ne uporablja samo na preprečevanje prenosa človeških bolezni med populacijami, temveč med drugim tudi za preprečevanje vnosa rastlinskih patogenov na ozemlje države preko trgovskih poti.[3]
Glej tudi
- lazaret
- Izolirnica