Mioglobin

Mioglobin je mišični hemoprotein, sestavljen iz ene polipeptidne verige in ene molekule hema, ki prenaša in hrani kisik v mišicah. Polipeptidna veriga iz 153 aminokislin je organizirana v osem alfa-vijačnic, v katerih je prisotno 78 % vseh aminokislinskih ostankov v proteinu. Molekulska masa proteina je 16.700 daltonov.[1][2]

Trirazsežnostna struktura mioglobina s hemom v sredini.

Za razliko od hemoglobina, s katerim je strukturno soroden,[3] mioglobin ne izraža kooperativnosti pri vezavi kisika. Vezava kisika je tako skorajda neodvisna od parcialnega tlaka kisika v lokalnem tkivu, razen pri izjemno majhnih vrednostih parcialnega tlaka. Nasičenosti mioglobina s kisikom v odvisnosti od parcialnega tlaka kisika zato kaže hiperbolično naravo.

Strukturo mioglobina je s pomočjo rentgenske kristalografije določil John Kendrew s sodelavci leta 1958, za kar je leta 1962 prejel Nobelovo nagrado za kemijo.[4][5]

Barva mesa

Mioglobin je pigment, odgovoren za rdečo barvo surovega mesa. Barva je delno določena z nabojem železovega iona v mioglobinu ter vezanega kisika. V surovem mesu je železov ion v Fe2+ stanju, na katerega je vezana kisikova molekula. Kuhano meso je rjavkaste barve zaradi Fe3+ stanju, ki je koordiniran z vodno molekulo.

V določenih primeri lahko meso ostane rdečkaste barve kljub kuhanju, npr. pri izpostavitvi nitritom, kjer je na železov ion vezan dušikov oksid (NO), ter izpostavitvi ogljikovem monoksidu (CO), kjer nastane metmioglobin.[6] Rdeča barva je povezana z videzom svežega mesa, zaradi česar je le-to nemalokrat umetno obdelano za doseg takšnega videza za potrebe potrošništva.[7][8]

Medicinski pomen

Pri razpadu oz. razkroju skeletne mišičnine zaradi poškodbe (rabdomioliza) se sproščajo velike količine mioglobina. Sproščeni mioglobin se filtrira v ledvicah, vendar je toksičen za tubularni epitelij, zaradi česar lahko pride do akutne ledvične odpovedi.[9]

Mioglobin je tudi indikator za potencialno nevarnost miokardičnega infarkta pri pacientih z bolečinami v prsnem košu. Pri tem se za tovrstno diagnozo uporablja kreatin kinaza in troponin v kombinaciji z elektrokardiogramom (EKG).[10]

Opombe in reference

Glej tudi

Zunanje povezave