Prekmursko narečje

	Prekmurščina
	Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije
	Nesnovna dediščina Slovenije
Lega	Med rekama Mura in Raba v Prekmurju in Porabju;
Uprava	Pomurski muzej Murska Sobota
RKD št.	2-00072
Pomembni datumi
Vpis v register	9. julij 2019
Razglasitev ŽKD	9. julij 2019

Prekmursko narečje
Prekmursko narečje
prekmurščina, prekmürščina, prekmörščina, panonska slovenščina
	Spominsko znamenje v prekmurščini v Puconcih
Materni jezik	Slovenija, Madžarska in emigranti v več državah
Št. maternih; govorcev	110.000[navedi vir]
Jezikovna družina	indoevropski baltsko-slovanski slovanski južnoslovanski zahodni južnoslovanski slovenščina Prekmursko narečje; ; ; ; ; ;
Jezikovne oznake
ISO 639-3	–
Seznam Linguist	slv-pre
Glottolog	prek1239
	Zemljevid slovenskih narečij. Prekmursko je obarvano temno rumeno (zgoraj desno).

Prekmursko narečje je najbolj vzhodno slovensko narečje. Govorijo ga v Prekmurju, ob zgornji Rabi v okolici Monoštra in v nekaterih vaseh ob madžarsko-avstrijski meji.^[3] Prekmursko narečje spada v panonsko narečno skupino.

Stara prekmurska književnost se je razvijala ločeno od ostale slovenske književnosti, v njej je bilo izdanih skoraj 300 knjig, veliko časopisov, koledarjev in rokopisov, zato velja za najbolj razvito slovensko narečno književnost. V 18. stoletju sta Števan Küzmič in Mikloš Küzmič začela razvijati prekmurski knjižni jezik.^[4] V prvi polovici 20. stoletja sta se prekmurski in osrednjeslovenski knjižni jezik poenotila,^[5] vendar se je ohranila posebna prekmurska književnost do konca druge svetovne vojne.^[6] Božidar Borko je tako menil, da prekmurščina je druga slovenska knjižna norma, ni mogoče prikazovati ozko v narečnih okvorih, zato je predlagal ohranitev tega jezika do neke mere.^[7] Po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji ni bilo dovoljeno tiskati verskih knjig v prekmurščini, prav tako ne drugih vrst književnosti, zato je v pogovorni prekmurščini zrasel vpliv slovenskega knjižnega jezika. Na Madžarskem je vlada sprva prepovedala jezike vseh manjšinskih narodnosti, ob koncu stalinistične diktature leta 1958 so dovolili uporabo slovenskega knjižnega jezika samo v Porabju. V 1990. letih se je spet začela razvijati prekmurska narečna književnost, znani avtorji so Feri Lainšček, Milan Vincetič, Vlado Kreslin in Branko Pintarič. Današnji znani raziskovalci prekmurščine so Franc Kuzmič, Franci Just, Zinka Zorko, Marc L. Greenberg in v Porabju Marija Kozar Mukič.

Govorci prekmurščine že več stoletij priznavajo slovenstvo kot del svoje identitete. Števan Küzmič in drugi prekmurski pisatelji v 18. stoletju niso dvomili, da je prekmurščina sorodna slovenskemu jeziku, ki ga govorijo tudi na Kranjskem in Štajerskem, vendar so trdili, da je poseben jezik. Tudi v 20. stoletju so menili, da je bolje nadaljevati z uporabo prekmurščine in se slovenščine le učiti, ker so razlike velike.

Danes strokovnjaki priznajo, da prekmurščina s svojim izročilom presega preproste narečne okvire ter lahko ga imajo hkrati jezik in narečje.^[8] 2021 je bil sestavljen po posvetovanju s strokovnjaki amandma, ki ga je podprl tudi predstavnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vložil so dve dopolnili k Resoluciji za večjo veljavo prekmurščine ter večje sofinanciranje projektov za ohranjanje, razvoj in promocijo prekmurskega jezika, toda ni bilo zadostnega posluha.^[9]

Nazivi

V sredjem veku so Madžari vse Slovane imenovali toti (tótok). Današnje Prekmurje in Porabje sta bila Slovenska okroglina (Tótság), slovanski jezik, ki so ga govorili v okroglini pa je bil totski jezik (tót nyelv). Leta 1587 so v Dolnji Lendavi (danes Lendava) natisnili latinski obrednik Agenda Vandalica, ki se je skliceval na Slovence (Prekmurce). Znanstveno ime prekmurščine je bilo vandalski jezik, vandalščina (lingua vandalica). Tudi Jožef Košič je podpiral vandalsko razlago, v svojih delih je napisal, da je prekmurščina Vandalszki jezik, Vandalszka vüszta.

Poimenovanje Vend, Vendek (Vendski, Vendiški, Vendi) se je izoblikovalo v 19. stoletju, istočasno z mnenjem, da Prekmurci niso Slovenci (Vendsko vprašanje). Na Ogrskem so uradno zanikali, da med Muro in Rabo živijo Slovenci.

V prvih prekmurskih knjigah so slovenski pisatelji na Ogrskem uporabljali naziv sztári szlovenszki jezik, ker jim je prekmurščina starejša bila, kot kranjski in štajerski govori ali kajkavščina. O tem piše Božidar Raič v 19. stoletju: »Neka sveta groza obide človeka, ki je Prekmurce in njihov krasni jezik že poprej poznal, kedar se njegova noga prvič dotakne tal, koder so že od nekdaj naši slovenski dedje in pradedje orali mastno zemljo, kopali gorice, prepevali starinske pesmi, mirno pripovedovali okoli ognjišča povesti svojih blagih prednikov.« Obstajalo je tudi poimenovanje 'vogrszki szlovenszki jezik (ogrskoslovenski jezik).

Franci Just uporablja izraz vzhodna slovenščina.^[10] Anton Trstenjak je bil prvi, ki je uporabljal naziv Prekmurje ob koncu 19. stoletja. Od leta 1920 je to uradni naziv pokrajine.^[11].

Podnarečja

Prekmurščina ima pet podnarečij:

dolinsko (markovsko) narečje, (južno od Rakičana do reke Mure in ob Ledavi)
goričko narečje (Goričko, severno od Cankove)
porabsko narečje, (Slovensko Porabje)
ravensko narečje, (od Cankove proti vzhodu in južno od Murske Sobote do Rakičana)
soboško narečje, (Murska Sobota)

Ker so Šomodski Slovenci danes že večinoma izumrli, ni na razpolago zapiskov ali kakšnih drugih dokumentov, iz katerega bi lahko ugotovili, kakšno je bilo šomodsko-prekmursko narečje. V Taranyu pri Nagyatádu govori danes prekmursko le še nekaj ljudi. Marija Kozar-Mukič je dokazala, da je taranysko narečje derivat dolinskega (markovskega) narečja.^[12]

Posebnostni narečja

Prekmursko narečje se od slovenskega knjižnega jezika razlikuje v leksiki, morfologiji, sklanjatvi, soglasniški palatalizaciji ter intonaciji in v izgovoru.

Oblikoslovje

V oblikoslovju je shranjeno vse bogastvo razvoja oblik in pisanost naglasnih tipov, zlasti končno naglašanje ustvarja podobo ritmično razgibanega jezika. Ohranjena je vsa fleksija, trije spoli, tri števila, trije časi. V porabskem narečju (predvsem v števanovskem govoru) ženske uporabljajo obliko moškega spola, ko govorijo o sebi v prvi osebi, pa tudi v pripovedi o ženski uporabljajo moško obliko, če se njeno ime končuje na soglasnik.

Glasoslovje

Prekmurščina ima zapleten samoglasniški sistem, ki se je razvil v tesni povezanosti z naglasnim sistemom. Večina samoglasniških nasprotij se pojavlja v naglašenih zlogih, vendar prekmurski samoglasniki razlikujejo kolikost v naglašenihzlogih.^[13]

Značilni so dvoglasniki ei, ou (sveit, moust), ü in ö (tü, ali töj (tukaj)), široko naglašena i in u, kračine namesto določenih dolžin (bràta, nòsiš, kmèta, zèmla, vòda), e namesto a iz dolgega in kratkega polglasnika (den, miren), odraz zložnega l pa je u (vuk). Prevzetih besed imajo sorazmerno največ iz madžarščine, prav tako je v stavčni fonetiki precejšen vpliv tega jezika. V narečju je sicer ohranjenih precej jezikovnih starin.

Prekmurščina ne pozna intonacijskih opozicij, naglas je jačinski, dolg in kratek. V vseh besednih zlogih večzloženih besed so možni kratki in dolgi naglašeni zlogi. Naglas je podoben kot v slovenskem knjižnem jeziku. Po naglasnem umiku sta e, o kratka (sèstra, kòsa), kratki polgalsnik ima obraz e (mègla). V sedanjiški glagolski spregatvi tip nesem je ohranjeno končniško naglašanje: na'se:n. V prvi ženski in prvi moški sklanjatvi se veliko samostalnikov sklanja po mešanem naglasnem tipu.

Besedišče

V besedišču je veliko arhaizmov; v prekmurščini se je ohranilo veliko besed iz praslovenščine in praslovanščine. Napr.: učenik, in učitelj je vučenik, vučitel. To obliko je uporabljala nekoč stara slovanščina. Beseda ves (vas): spis, ki opisuje spreobrnjenje Karantancev^[14], omenja naselje Lindol ves.

Pri nekih besedah se pojavi etimološka mutacija. To so „lažni prijatelji”, npr. günec, jünec slovensko je vol. Slovenski knjižni jezik pozna besedo junec, ampak ta beseda ni enaka s prekmurskim jünec-em. Prav tako grah, graj, ki je v prekmurščini fižol in ni grah. Beseda glejv, lejv je v knjižni slovenščini svinjak, toda hlev je v prekmurščini štala (iz nemš.: Stall).

Pri sebi sta rèjsan drüugu nei mèla kak ådnuga pèčenuga kukòteka, štèri je pa ìstina tak málički büu, ka se nìti èden ž njim ne bi mògeu du sitoga najèsti. (dolinsko narečje)
Čé bi sáma ležála, bi divójka ostála (porabsko narečje)

slovenski knjižni jezik	goričko	dolinsko
jaz bom jedel	ge mo džo	jes bun jo
ti boš jedel	tij boš džo	tij buš jo
on bo jedel	un de džo	un de jo
midva bova jedla	müva va gela	müva va jela
vidva bosta jedla	vüva ta gela	vüva ta jela
onadva bosta jedla	njüva ta gela	njeva ta jela
mi bomo jedli	mij mo gele	mij mo jeli
vi boste jedli	vij te gele	vij te jeli
oni bodo jedli	une do gele	uni do jeli

Sklanjatev prekmurščine

dajalnik v prekmurščini	dajalnik v slovenščini
dati čarnomi psi (m. s.)	dati črnemu psu (m. s.)
šteti pojbi (m. s.)	brati otroku (m. s.)
gučati lüstvi (sr. s.)	govoriti ljudstvu (sr. s.)
pozdráviti sunci (sr. s.)	pozdraviti soncu (sr. s.)

mestnik v prekmurščini	mestnik v slovenščini
v škednji (m. s.)	v skednju (m. s.)
v mesti (sr. s.)	v mestu (sr. s.)
v Velenji (sr. s.)	v Velenju (sr. s.)

Vzhodnoslovenski knjižni jezik

Glavni članek: Prekmurski knjižni jezik.

Prekmurski standard se je razvijal vzporedno z osrednjeslovenskim. Ogri so osvojili Panonijo, murski Slovenci so se osamili, zato so panonski Slovenci lahko razvili svoj književni jezik, v katerem se zlasti na ravni besedišča čuti madžarski vpliv. Za jezik in kulturo Prekmurja je bila značilna močna izoliranost od osrednjeslovenskega ozemlja. Prekmurski prostor je ostal pod vplivom tradicije Cirila in Metoda, zato je v prekmurščini še vedno veliko vzporednic z zahodnoslovanskimi jeziki in kajkavščino oz. hrvaščino. V kulturnem in jezikovnem življenju je bilo za Prekmurce najpomembnejše obdobje reformacije. Z reformacijo se je razširila zahteva, da bi uporabili materni jezik tudi v cerkvi in v šoli.^[15] Zato so protestantski učitelji in pridigarji napisali rokopise v jeziku ogrskih Slovencev. Stara martjanska pesmarica je najstarejši ohranjeni zapis v prekmurščini. Pesmarico so najprej pisali evangeličani v Martjancih in njeni okolici ob koncu 16. stoletja. Po rekatolizaciji so katoličani nadaljevali z urejanjem pesmarice. V današnjem rokopisu je 163 pesmi. V naslednjih dvesto letih so izdajali pesmarice v prekmurskem jeziku od Turnišča do Gornjega Senika,^[16] v katerih so bile pesmi prepisane iz martjanske pesmarice. Tako so se razširili hrvaški jezični elementi v prekmurskih narečjih. Ker je bila v tistem času prekmurščina samo „kmečki jezik”, je bilo pisanje takšnih del težko delo. Zato so prevajali iz drugih pesmaric. Za skupno osem pesmaric so uporabili predvsem madžarske vire, v pomoč pa so jim bile tudi slovanske pesmarice. V Slovenski okroglini so že od srednjega veka poznali kajkavske knjige in že na začetku 17. stoletja se je pojavila prva gradiščansko-hrvaška knjiga, ki je bila tudi vir martjanske pesmarice.^[17] Poleg tega so prepisali slovaške, nemške ter tudi Trubarjeve in Dalmatinove pesmi. Leta 1715 je izšel Mali katechismus, prva tiskana knjiga v prekmurščini.

Prekmurski evangeličanski pisatelji so v dvesto letih izdali vrsto pesmaric, molitvene knjige in različnih nabožnih besedil, močno pa so vplivali tudi na razvoj katoliškega prekmurskega slovstva.^[18]

Števan Küzmič in Mikloš Küzmič sta v 18. stoletju prevedla evangeličanske in katoliške evangelije in tako začela s standarizacijo prekmurske slovenščine. Evangeličanski Nouvi Zákon in katoliški Szvéti evangyeliomi sta prestavila v prekmurski jezik. Domnevajo, da je jezik prekmurskega bogoslužja in prekmurskih knjig v 18. stoletju slovenski obredni jezik na vzhodu in da njegove korenine segajo še v starocerkvenoslovansko slovstvo.

Avgust Pavel, jezikoslovec, entolog, pisatelj in pesnik je bil mnenja, da je prekmurščina osamosvojeno slovensko narečje. ^{[navedi vir]}

Vendski (Prekmurski) jezik spada v skupino južnoslovanskih jezikov. Pravzaprav je le osamosvojeno, večje narečje slovenskega jezika, od katerega se razlikuje zgolj v naglaševanju, intonaciji, palatalizaciji soglasnikov in – zaradi pomanjkanja resnejše jezikovne prenove – v opaznem siromaštvu modernega besedja.

Števan Küzmič v predgovori Nouvega zákona označil z besedami, da ima prekmurski jezik (Vogrszki szlovenszki jezik) veliko samosvojega.

Prekmurski jezik so po prvi svetovni vojni v cerkvah in časopisih uporabljali kot knjižni jezik.

Leta 1918 in po prvi svetovni vojni so različne stranke v Prekmurju zahtevale kulturno, versko, jezikovno in šolsko avtonomijo za pokrajino, med drugim ohranitev prekmurskega jezika. Zahtevali so, da v urade nastavljajo predvsem domačine in da je uradne dopise treba razglašati v prekmurščini. 23. aprila 1921 je pripravljeni odbor ustanovil mestno organizacijo Jugoslovanske Demokratske Stranke za Mursko Soboto in Prekmurje. Takrat so poudarili, da se morajo uradne objave razglašati v prekmurščini.^[19] Danes Katoliška cerkev v Porabju ter binkoštna in evangeličanska cerkev v Prekmurju mašujejo v prekmurščini.

Leta 2013 je izhajala prekmurska slovnica Avgusta Pavla,^[20]^[21] ki jo je avtor že 1942 napisal, vendar ni bila izdana zaradi različnih vzrokov.

Med prvo in drugo svetovno vojno je bila posebej aktivna propaganda za razdelitev Slovencev.^[22]^[23]^[24]^[25]^[26]

Do 21. stoletja je veliko slovenski jezikoslovcev menilo, da prekmurščina ni jezikovna norma, kot npr. osrednja slovenščina. O stari in novi knjižni prekmurščini po prvi svetovni so menili tako, da je jezikovni separatizem, zabloda od slovenskega jezika.^[27] Danes še zmeraj podvomi nekaj ljudi o funkcionalno omejenem knjižnem jeziku, dokler drugi to sprejejo.^[28]

Med Muro in Rabo je do konca druge svetovne vojne ostala prekmurska regionalna književnost, po razpadu Jugoslavije pa so jo oživili Feri Lainšček, Milan Zrinski, Milan Vincetič in drugi. V Porabju so bili poskusi, da bi pisali učbenike v prekmurščini. To sta predlagala Janoš Kühar gornjeseniški župnik in Karel Krajcar števanovski učitelj. Krajcar je pisal nekaj takih učbenikov, ampak to so ostali v rokopisu.

Števan Küzmič je v Predgovoru Nouvega Zákona znasnoval pomen slovenskega jezika med Muro in Rabo:

Originalno besedilo	Slovenski prevod^[29]
…(je) 'ze vleti narodjenega Kriſztuſa 1562. Primus Truber, Bo'ze rejcſi vu Aurachi, kak ſze ſzám zovè, ſzluga, Nouvi Zákon po Krajnſzkom jeziki zGlagolſzkimi píſzkimi vö dâo. Na drügo leto pa, tou je 1563. Dalmata Antoni, Stevan Iſztviánſzki i Jüri Jurjavics, dájo ſtámpati znouvics vtom jeziki vednom táli ſtiri Evangyeliſte, vdrügom pa Apoſtolov Djánye zLiſztmi i ſz. Ivana Oznanoſztjom vrét v Tibingi z Glagolſzkimi i Czyruliskimi píſzkmi, kak naſi exemplárje ká'zejo, in 4to. Po eti ide Dalmatina Jüri i czejlo Biblio, tou je, Sztároga is Nouvoga Zákona vſzo piſzmo, obrnè na Stajerſzki jezik zvelikim, kak právi, trüdom; i dájo vö ſtámpati vu Wittebergi v. 1584. leti zVlaskimi, ali ſzi bojdi z Deacskimi píſzkmi in folio. Hvále je vrejden i Franczel Miháo: ka je vu Luzátzii bodoucſim Szlovenom, ali Vandaluſom, Evangyeliom ſz. Mátaja i Marka 1670. ſz. Pavla kRimlánczom i Galátáncom líſzt pa 1693. i potom czejli Nouvi Zákon 1706. darüvao vBudiſſi in 8vo. Koteroga ſzo naſzledüvali drügi ſtirje moudri vucſitelje rejcſi Bo'ze vu naſem vrejmeni: i vö ſzo dáli vſze Sztároga i Nouvoga Zákona knige vleti 1728. vu Budiſſi in 4to. §. 14. Sto de tak kráto naſim med Mürom i Rábom prebívajoucſim ſzlovenom tè ſz. Bo'ze knige na ſzvoj jezik, po ſterom ſzamom li vu ſzvoji Prorokov i Apoſtolov píſzmaj gucsécsega Bogà razmijo, obracsati? geto je i nyim zapovidáva Goſzpodin Boug ſteti; da je moudre vcſiníjo na zvelicſanye po vöri vu Jezuſi Kriſztuſi; tou pa ni ſzTruberovòga, ni Dalmatinovoga, ni Frenczelovoga, niti znikakſega drügoga obracsanya (verſio) csakati nemorejo. Ár tej naſi Vogrſzki ſzlovenov jezik od vſzej drügi doſzta tühoga i ſzebi laſztivnoga mà. Kakti i vu naprej zracsúnani ſze veliki rázlocsek nahája. Zâto je potrejbno bilou tákſemi csloveki naprej ſztoupiti: kíbi vetom delao Bougi na díko, a' ſzvojemi národi pa na zvelicsanye. Liki je i Goſzpodin Boug na tou nadigno Stevan Küzmicsa Surdánſzkoga Farara: kí je zGrcskoga pouleg premoucſi i pomáganya Dühà ſzvétoga zvelikom gyedrnoſztjom na ete, kákſega ſtés i csüjes, jezik czejlo Nouvi Zákon obrnyeni i ſztroskom vnougi vörni düsícz vö zoſtámpani i tebi rávno tak za toga zroka, za ſteroga volo ti je 'ze pred temtoga od nyega ſzprávleni Vöre Krſztsánſzke Krátki Návuk i vHalli 1754. ſtámpani, vrokè dáni.	…(je) že leta 1562 po Kristusovem rojstvu Primož Trubar, služabnik božje besede v Urahu, kakor se sam imenuje, izdal Novo zavezo z glagolskimi črkami v kranjskem jeziku. Drugo leto, to je 1563. dao ponovno tiskati Anton Dalmata, Štefan Istrijanski in Jurij Jurjevič v tem jeziku v eni knjigi štiri evangeliste, v drugi pa Dejanja apostolov, s Pismi in Janezovim razodetjem, kakor kažejo naši primerki, in 4-to.^[30] Poteh gre Jurij Dalmaton in prevede vso Biblijo, to je vse pismo Stare in Nove zaveze, na štajerski jezik z velikim trudom, kakor pravi. Tiskajo je v Wittenbergu leta 1584 z vlaškimi ali deačkimi^[31] črkami, in folio. Hvale vreden je tudi Francel Mihal, ki je v Budišinu, in v 8-vo^[32] daroval Slovenom v Luzici,^[33] ali vandalom, Evangelij sv. Mateja in Marja 1670. sv. Pavla list Rimljanom in Galančom 1693. in potem celo novo 1706. leta. Njemu so sledili drugi štirje modri učitelji božje besede v našem času in so izdali leta 1728 v Budišinu, in 4-to, vse knjige Stare in Nove zaveze. §. 14. Kdo bo torej kratil našim med Muro in Rabo prebivajočim Slovencem te svete božje knjige prevajati na svoj jezik, v katerem edinem razumejo Boga, ko jim govori po prerokih in apostolskih pismih? Gospod Bog tudi njim zapoveduje, naj jih berejo, da jih zmodrijo za zveličanje po veri v Jezusa Kristusa. Tega pa ne morejo čakati iz Trubarjevega, Dalmatinovega, niti iz Francelovega ali kakšnega drugega prevoda (versio). Ta jezik naših ogrskih Slovencev ima namreč za razliko do vseh drugih dosti njim tujega in svojega lastnega. Kajti v že prej omenjenih se najde velika razlika. Zato je bilo potrebno nastopiti takemu človeku, ki bi s tem delom pripravil Bogu slavo, svojemu narodu pa zveličanje. Tako je gospod Bog za to spodbudil Števana Küzmiča, šurdskega duhovnika, ki je prevedel iz grščine s pomočjo in pomaganjem Svetega Duha ter veliko pridnostjo celo Novo zavezo na ta jezik, katerega bereš in poslušaš. S pomočjo mnogih vernih duš je tiskana in tebi v roke dana iz ravno tega vzroka, iz katerega ti je že pred tem od njega pripravljeni Vöre Krſztsánſzke Krátki Návuk, tiskan leta 1754.

Opombe in sklici

Literatura

Zinka Zorko: Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih, Zora 64. Bielsko-Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha 2009. ISBN 978-961-6656-37-5
Marko Jesenšek: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika, Bielsko-Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha 2013. ISBN 978-961-6656-93-1
Avgust Pavel: Prekmurska slovenska slovnica (Vend nyelvtan) 2013. Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru ISBN 978-961-6656-94-8

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Prekmurščina

Glej tudi

[3]

[1]

[2]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[12]

[13]

[14]

[15]

[16]

[17]

[18]

[19]

[20]

[21]

[22]

[23]

[24]

[25]

[26]

[27]

[28]

[29]

[30]

[31]

[32]

[33]

Search