Sezona Velikih nagrad 1935
| Sezona Velikih nagrad 1935 | |
| Predhodna: 1934 | Naslednja: 1936 |
Sezona Velikih nagrad 1935 je bila tretja sezona Evropskega avtomobilističnega prvenstva.
Poročilo
Sezona 1935 je bila predvsem sezona Mercedes-Benza in Rudolfa Caracciole ter prva sezona Evropskega prvenstva pod okriljem AIACR.
Na dirkah za Velike nagrade so bila tovarniška moštva velikih avtomobilskih proizvajalcev vse bolj dominantna, privatni dirkači se niso več mogli enakovredno kosati z njimi. Leta 1935 je bila topogledno ustanovljena Zveza neodvisnih dirkačev v Parizu, da bi izboljšala njihov položaj. Toda organizatorji dirk niso bili več pripravljeni financirati štartnin privatnim dirkačem, zato se jih je vse več preusmerilo v dirkanje v nižjem razredu Voiturette ali dirke športnih dirkalnikov. Whitney Straight se je celo upokojil kot dirkač po tem, ko mu ni uspelo kupiti dirkalnika Auto Uniona. Med sezono sta interes za dirke v najvišjem razredu izgubila še Maserati in Bugatti, tako je poleg obeh nemških moštev ostalo le še dirkaško moštvo Alfe Romeo, Scuderia Ferrari.
Jeseni so se predstavniki AIACR in moštev sestali, da bi izoblikovali nova pravila za dirkanje v naslednji sezoni 1936, toda sestanek ni obrodil sadov, zato so podaljšali sedanjo Formulo 750 kg do vključno sezone 1937.
V tej sezoni so postale dirke nižjega tipa Voiturette v Evropi vse močnejša alternativa dirkam za Veliko nagrado. Vse več tovrstnih evropskih dirk je povišalo največjo dovoljeno prostornino iz 1100 cm³ na 1500 cm³. Razlog za spremembo je bil uspešen britanski dirkalnik ERA, ki je med sezono od Maseratija prevzel primat na dirkah Voiturette. Maserati pa je bil pripravljen na odgovor, saj se je zavedal, da njihova dirkaška prihodnost leži bolj v dirkanju v razredu Voiturette, kot v razredu Grand Prix.
Mercedes-Benz je dirkal z lani razviti dirkalniki Mercedes-Benz W25 z 3,7 L motorji, ki so jih najprej nadgradili na 4,0 L, nato pa še na 4,3L. Sestava moštva se od prejšnje sezone 1934 ni spremenilo, glavni dirkači so bili Rudolf Caracciola, Manfred von Brauchitsch in Luigi Fagioli, rezervna dirkača pa Hanns Geier in Hermann Lang, ki je ob začetku sezone sicer delal še kot glavni Fagiolijev mehanik.
Auto Union je sezono začel z novim dirkalnikom Auto Union Typ B, ki je bil lanski dirkalnik Auto Union Typ A izboljšan v šestinpetdesetih različnih podrobnostih in z močnejšim 4,9 L motorjem, sredi sezone so njeogov kapaciteto povečali še na 5,6 L. Iz lanske sezone je moštvo zadržalo Hansa Stucka in Hermanna zu Leiningena ter v moštvo pripeljalo Achilla Varzija. Kot rezervna dirkača pa je moštvo izbralo Paula Pietscha in mladega motociklističnega dirkača Bernda Rosemeyerja, ki sta bila na izbirnem testiranju 24. oktobra 1934 na Nürburgringu najhitrejša v konkurenci več povabljenih dirkačev. August Momberger, ki je imel velike težave v odnosu s športnim direktorjem Willyjem Walbom, in Wilhelm Sebastian, ki je sam priznal, da za dirkanje na najvišjem nivoju ni dovolj hiter, sta v moštvu dobila druge zadolžitve.
Maserati je zastopalo moštvo Della Chiese, Scuderia Subalpina. Dirkača Philippe Étancelin in Goffredo Zehender sta dirkala z dirkalniki Maserati 6C-34 in Maserati 8CM, preden je bil na voljo nov dirkalnik Maserati V8RI. Ob tem je z Maseratijevimi drikalniki dirkalo tudi neodvisno moštvo Gina Rovera z Giuseppom Farino, en dirkalnik 8CM pa je v začetku sezone Étancelin prodal še Armandu Girodu. Nov dolgo pričakovani dirkalnik V8RI je debitiral šele julija, njegova oblika je spominjala na dikalnika obeh nemških moštev. Toda še preden bi lahko dirkalnik dosegel poln potencial, je Maserati izgubil interes za Grand Prix dirke, tako da dirkalnik ni bil podvržen običajnemu procesu izboljševanja za nove dirkalnike. Dirkači so kot privatniki še naprej dirkalniki z 8CM, toda brez večjih uspehov, kajti ni bil kos zadnjim modelom Alfe Romeo ali obeh nemških moštev.
Alfo Romeo je zastopalo moštvo Scuderia Ferrari. Dirkalnikom Alfa Romeo P3 so povečali kapaciteto motorja na 3,2 L, opremljeni pa so bili tudi z neodvisnim prednjim vzmetenjem. Sredi sezone je bila nared končna različica dirkalnika z 3,8 L motorjem. V zadnji četrtini sezone se je pojavil nov dirkalnik Alfa Romeo Tipo C z 3,8 L motorjem in neodvisnim vzmetenjen na vseh kolesih. Tazio Nuvolari je želel v Auto Union, toda izvedel je, da je za nemško moštvo podpisal že Varzi, zato je tako želel nadaljevati kot privatnik Maseratija, toda ker je Varzi zapustil Ferrari, bi to pomenilo, da bi bila v italijanskem moštvu glavna dirkača Francoz René Dreyfus in Monačan Louis Chiron. Benito Mussolini je dal jasno vedeti, da si v moštvu kot glavnega dirkača želi Nuvolarija, ki se je tako vrnil v moštvo. Drugi dirkači v moštvu so bili še Carlo Felice Trossi, ki je bil obenem športni direktor, Antonio Brivio, Gianfranco Comotti, Mario Tadini in Carlo Pintacuda. Ferrari je izdelal tudi nov 6,3 L dirkalnik z dvojnim motorjem Alfa Romeo Bi-motore, ki naj bi bil kos nemškim moštvom na hitrih dirkališčih.
Bugatti je dirkalniku Bugatti T59 povečal kapaciteto motorja na 3,8 L in končno izboljšal tudi njegovo zanesljivost. Moštvo je zadržalo štiri dirkalnike, štiri pa je prodalo britanskim dirkačem. Moštveni dirkači so bili Jean-Pierre Wimille, Piero Taruffi in veteran Robert Benoist. Earl Howe je kot privatnik nastopal tudi na večjih dirkah, na nekaterih dirkah pa so se pojavili tudi privatniki s starejšimi modeli Bugattijev.
Dirkači in moštva
Tovarniška moštva
| Moštvo | Konstruktor | Šasija | Motor | Dirkači |
|---|---|---|---|---|
 Daimler-Benz AG | Mercedes-Benz | W25 | 3.7/4.0/4.3 L Straight-8 | Rudolf Caracciola |
 Luigi Fagioli | ||||
| Manfred von Brauchitsch | ||||
| Hermann Lang | ||||
| Hanns Geier | ||||
| Auto Union | Auto Union | B | 4.9/5.6 L V16 | Hans Stuck |
| Bernd Rosemeyer | ||||
| Achille Varzi | ||||
| Paul Pietsch | ||||
| Scuderia Ferrari | Alfa Romeo | Tipo B "P3" 8C-35 | 3.2/3.8 L Straight-8 3.8 L Straight-8 | Tazio Nuvolari |
 René Dreyfus | ||||
 Louis Chiron | ||||
| Attilio Marinoni | ||||
| Antonio Brivio | ||||
| Scuderia Subalpina | Maserati | 6C-34 V8RI | 3.2 L Straight-6 4.2 L Straight-8 | Goffredo Zehender |
| Philippe Étancelin | ||||
| Pietro Ghersi | ||||
| Giuseppe Farina | ||||
| Eugenio Siena | ||||
| Marcel Lehoux | ||||
| Bugatti | Bugatti | T59 | 3.3 L Straight-8 | Piero Taruffi |
| Robert Benoist | ||||
| Jean-Pierre Wimille | ||||
 ERA | ERA | B | 2.0 L Straight-6 | Raymond Mays |
| Ernst von Delius |
Neodvisna moštva
| Moštvo | Konstruktor | Šasija | Motor | Dirkači |
|---|---|---|---|---|
 Scuderia Villapadierna | Maserati | 8CM | 3.0 L Straight-8 | Marcel Lehoux |
| Gruppo san Giorgio | Alfa Romeo Maserati | Tipo B "P3" 26M | 3.0 L Straight-8 2.5 L Straight-8 | Renato Balestrero |
| Luigi Soffietti | Maserati | 8CM | 3.0 L Straight-8 | Luigi Soffietti |
| Pietro Ghersi | ||||
| Earl Howe | Bugatti Maserati | T59 8CM | 3.2 L Straight-8 3.0 L Straight-8 | Earl Howe |
| Brian Lewis | ||||
| Gino Rovere | Maserati | 6C-34 | 3.7 L Straight-6 | Giuseppe Farina |
| Franco Sardi | Alfa Romeo | Tipo B "P3" | 2.9 L Straight-8 | Ferdinando Barbieri |
Privatna moštva
| Dirkači | Konstruktor | Šasija | Motor | Nastopi |
|---|---|---|---|---|
| Raymond Sommer | Alfa Romeo | Tipo B "P3" | 3.2 L Straight-8 | BEL, ŠVI, ŠPA |
 László Hartmann | Maserati | 8CM | 3.0 L Straight-8 | NEM, ŠVI |
 Hans Rüesch | Maserati | 8CM | 3.0 L Straight-8 | NEM |
| Genaro Léoz-Abad | Bugatti | T51 | 2.3 L Straight-8 | ŠPA |
Koledar dirk
Prvenstvene dirke
Pomembnejše neprvenstvene dirke
- Dirki Grandes Épreuves sta odebeljeni.
Dirkaško prvenstvo
|
|
Reference
| Sezone Velikih nagrad (Odebeljeno Svetovno konstruktorsko prvenstvo in Evropsko avtomobilistično prvenstvo) |
|---|
| 1906 • 1907 • 1908 • 1909 • 1910 • 1911 • 1912 • 1913 • 1914 • 1915 • 1916 • 1919 • 1920 • 1921 • 1922 • 1923 • 1924 • 1925 • 1926 1927 • 1928 • 1929 • 1930 • 1931 • 1932 • 1933 • 1934 • 1935 • 1936 • 1937 • 1938 • 1939 • 1940-1945 • 1946 • 1947 • 1948 • 1949 |