| Tri barve: modra | |
|---|---|
| Režija | Krzysztof Kieślowski |
| Produkcija | Marin Karmitz |
| Scenarij | Krzysztof Piesiewicz Krzysztof Kieślowski Agnieszka Holland Edward Żebrowski Sławomir Idziak |
| Vloge | Juliette Binoche Benoît Régent Emmanuelle Riva Florence Pernel |
| Glasba | Zbigniew Preisner |
| Fotografija | Sławomir Idziak |
| Montaža | Jacques Witta |
Studio | Eurimages France 3 Cinéma Canal+ |
| Distribucija | MK2 Diffusion (Francija) Miramax (ZDA) |
Datum izida | 8. september 1993 |
Dolžina | 94 minut |
| Država | Francija Poljska Švica |
| Jezik | francoščina |
| Dohodek bruto | 1,33 milijona USD[1] (United States) |
Tri barve: modra (francosko Trois couleurs: Bleu, poljsko Trzy kolory. Niebieski) je koprodukcijski dramski film iz leta 1993, ki ga je režiral Krzysztof Kieślowski in zanj tudi napisal scenarij skupaj s Krzysztofom Piesiewiczom, Agnieszko Holland, Edwardom Żebrowskim in Sławomirjem Idziakom. V glavnih vlogah nastopajo Juliette Binoche, Benoît Régent, Emmanuelle Riva in Florence Pernel. Je prvi iz trilogije Tri barve, ki se nanaša na barve francoske zastave in ideale francoske revolucije, svoboda, enakost, bratstvo, sledita mu filma Tri barve: bela in Tri barve: rdeča.[2] Dogajanje je postavljeno v Pariz, kjer Julie (Binoche) mož in otrok umreta v prometni nesreči, ona pa se brez družinskih obveznosti poskuša umakniti od vseh nekdanjih socialnih vezi in živeti v osamiti, toda ne uspe se ji rešiti človeških odnosov.[3]
Film je bil premierno prikazan 8. septembra 1993 v francoskih kinematografih in 10. oktobra v poljskih. Naletel je na dobre ocene kritikov, ki ga uvrščajo med najboljša dela Kieślowskega.[4][5] Na Beneškem filmskem festivalu je skupaj s filmom Kratke zgodbe osvojil glavno nagrado zlati lev, osvojil pa je tudi nagradi za fotografijo in najboljšo igralko (Binoche). Slednja je bila nominirana tudi za zlati globus za najboljšo igralko v filmski drami ter osvojila Césarja za najboljšo igralko, film pa je bil nagrajen še s Césarjema za najboljši zvok in montažo ter nagrado Goya za najboljši evropski film.[6] Nominiran je bil še za nagrado Guldbagge za najboljši tuji film.[7]
Prejemniki zlatega leva | |
|---|---|
| 1946–1974 |
|
| 1980–1999 |
|
| 2000–danes |
|
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |
