Zapisi treh kraljestev

Zapisi velikega zgodovinarja, Knjiga Hana in Zapisi treh kraljestev so prve tri knjige kanona Štiriindvajsetih zgodovin. Vse tri knjige so napisane v slogu, ki ga je v Zapisih velikega zgodovinarja uveljavil Sima Čjan.

Zapisi treh kraljestev obsegajo 65 zvezkov, razdeljenih v tri knjige, po ena za vsako kraljestvo. Besedilo vsebuje 360.000 pismenk. Knjiga Veja, Knjiga Šuja in Knjiga Vuja obsegajo 30, 15 oziroma 20 zvezkov. Vsak zvezek je organiziran v obliki ene ali več biografij.

Avtor Čen Šov je bil rojen v današnjem Nančongu v Sečuanu, takrat v državi Šu Han. Po osvojitvi Šuja s strani Veja leta 263 je postal med vladavino dinastije Džin njen uradni zgodovinar in ustvaril Zgodovino obdobja treh kraljestev. Po osvojitvi Vuja s strani Džina leta 280 je njegovo delo prejelo priznanje najvišjega ministra Džang Huaja.

Pred dinastijo Džin sta državi Cao Vej in Vu že sestavili svoji uradni zgodovini. Knjigo Veja so napisali Vang Čen, Šun Jidža in Ruan Jidža, Knjigo Vuja pa Vej Džao, Hua He, Šue Jing, Džov Džao in Liang Guang. Ju Juan je poleg tega dokončal tudi svojo zasebno zbrano zgodovino Veja z naslovom Vejlie. Čen Šov je vsa ta besedila uporabil kot temelj Zapisov treh kraljestev. Ker država Šu ni imela uradnega urada za zgodovino, je Knjigo Šuja sestavil Čen Šov sam na podlagi svojih prejšnjih osebnih zapiskov o dogodkih v Šuju in drugih primarnih virov. Med slednje so spadali tudi zapisi Džuge Lianga.^[1]

Zapisi treh kraljestev so kot leto ustanovitve dinastije Vej določili leto 220 n. št., ko je bil zadnji cesar dinastije Han prisiljen abdicirati v korist Cao Pija. Zapisi vladarje Veja naslavljajo s 'cesar', vladarje Šuja in Vuja pa z 'gospod' ali z njihovimi osebnimi imeni.

Zaradi biografske in ne predvsem kronološke ureditve dela je pripisovanje datumov zgodovinski vsebini hkrati nenatančno in nevsakdanje. Nekateri zvezki vsebujejo osnovne informacije o prednikih opisane osebe, ki segajo več stoletij v preteklost. Življenjepis Liu Jana, na primer, se začne z razpravo o pobožnosti njegovega prednika Liu Juja pri Džinglingu, današnji Tianmen, Hubej, okoli leta 85 n. št.^[2] Prvi dogodek, podrobno opisan v celotnem delu, je upor rumenih turbanov leta 184. Številne biografije dogodek omenjajo mimogrede, bolj konkretne informacije, kot so dopisovanje in premiki vojakov med vstajo, pa je mogoče najti v razdrobljeni obliki v vsaj štirih zvezki: biografijah Čeng Juja,^[3] Ju Džina,^[4] Liu Beja^[5] in Sun Džjana.^[6]

Tri knjige v Zapisih treh kraljestev se končajo na različne datume: glavni del Knjige Veja se konča z abdikacijo Cao Huana leta 265, Knjiga Šuja s smrtjo Liu Šana leta 271 in Knjiga Vuja s smrtjo Sun Haoja leta 284.^[7]

Primer odlomka, ki vsebuje kronološki podatek, se glasi:

V 24. letu (Džjanana) je nekdanji gospodar postal kralj Handžonga in imenoval (Guan) Juja za generala predhodnice. Istega leta je (Guan) Ju s svojimi ljudmi napadel Cao Rena pri Fanu. Gospodar Cao je poslal Ju Džina na pomoč (Cao) Renu. Jeseni je močno deževje povzročilo poplave reke Han. (Ju) Džin in vseh sedem vojsk, ki jih je nadziral, je bilo poplavljenih.^[8]

Knjiga Veja (魏書)

Knjiga Šuja (蜀書)

Knjiga Vuja (吳書)

V 5. stoletju je zgodovinar Song Pej Songdži (372–451) iz dinastije Liu obsežno komentiral Zapise treh kraljestev in z uporabo različnih drugih virov in razširil besedilo na dvakratno dolžino izvirnika. Delo, dokončano leta 429, je postalo ena od uradnih zgodovin obdobja treh kraljestev pod naslovom Sanguodži Džu (三国志注, džu, kar pomeni "opombe"). Bibliografski zapisi kažejo, da so vse do Peijeve lastne dinastije Liu Song tri knjige Zapisov krožile posamezno in ne kot eno delo.^[9]

Pei je iz drugih virov zbral in dodal informacije, za katere je menil, da jih je treba dodati. Dodal je tudi podrobne razlage nekaterih zemljepisnih in drugih elementov, omenjenih v izvirniku, in vključil več poročil o istih dogodkih. Včasih so si prispevki, ki jih je dodal, nasprotovali, a jih je vseeno vključil, ker se ni mogel odločiti, katera različica je prava. Če je Pei dodal nekaj, kar je zvenelo napačno, je pripisal opombo ali celo ponudil popravek. Zgodovinskim dogodkom in osebnostim v izvirnemu besedilu je dodal svoj komentar.^[10] Najpomembneje je, da sem skoraj v vsakem primeru navedel njegove vire.

Zapisi treh kraljestev so bili glavni vir navdiha za Romance treh kraljestev iz 14. stoletja, enega od štirih velikih klasičnih kitajskih romanov. Zapisi kot taki veljajo za eno najvplivnejših zgodovinskih in kulturnih besedil v kitajski zgodovini. Poleg tega vsebujejo eno najzgodnejših poročil o Koreji in Japonski. Zapisi so postavili standard za pisanje uradnih zgodovin Koreje in Japonske.^[11]