G7

Koncept foruma za glavne industrializirane države sveta se je pojavil pred naftno krizo leta 1973. V nedeljo, 25. marca 1973, je ameriški finančni minister George Shultz pred tem sklical neformalno srečanje finančnih ministrov Zahodne Nemčije (Helmut Schmidt), Francije (Valéry Giscard d'Estaing) in Združenega kraljestva (Anthony Barber) pred srečanjem v Washingtonu, DC. Srečanje je bilo nato v knjižnici v pritličju Bele hiše,^[4] zato je skupina postala znana kot »knjižnična skupina«.^[5] Sredi leta 1973 je Shultz na sestankih Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada predlagal vključitev Japonske med prvotne štiri države, ki so se s predlogom strinjale. Neformalno srečanje visokih finančnih uradnikov iz ZDA, Združenega kraljestva, Zahodne Nemčije, Japonske in Francije je postalo znano kot »skupina petih« oz. G5.^[6]

Leta 1974 je francoski predsednik Georges Pompidou umrl in njegov neposredni naslednik ni hotel kandidirati na izrednih volitvah, kar je povzročilo dve zamenjavi predsednika države v Franciji v enem letu. Zahodnonemški kancler Brandt, ameriški predsednik Richard Nixon in japonski premier Kakuei Tanaka so zaradi škandalov odstopili. V Združenem kraljestvu je bila manjšinska vlada oblikovana po visečih volitvah, kar je do drugih volitev tistega leta ustvarilo nestabilne razmere. Končno je tradicionalno nestabilna vlada 1. italijanske republike še enkrat zamenjala predsednika vlade.

Konec pomladi 1975 je francoski predsednik d'Estaing povabil voditelje vlad iz Zahodne Nemčije, Italije, Japonske, Združenega kraljestva in ZDA na vrh v Château de Rambouillet;^[7] letno srečanje šestih voditeljev je bilo organizirano pod rotacijskim predsedstvom in je tvorilo skupino šestih (G6). Leta 1976 se je skupini pridružila Kanada^[8] in skupina je postala Skupina sedmih (G7). Od prvega povabila Združenega kraljestva leta 1977, Evropsko unijo zastopa predsednik Evropske komisije, nekaj let kasneje se je pridružil še predsednik Evropskega sveta, ki je bil dolga leta vodja države, ki je predsedovala Svetu Evropske unije.^[9]

• 
  Kanada
  Justin Trudeau,
  predsednik vlade
• 
  Francija
  Emmanuel Macron,
  predsednik
• 
  Nemčija
  Olaf Scholz, kancler
• 
  Italija
  Giorgia Meloni,
  predsednica vlade
• 
  Japonska
  Fumio Kišida, predsednik vlade
• 
  Združeno kraljestvo
  Rishi Sunak,
  predsednik vlade
• 
  Združene države Amerike
  Joe Biden,
  predsednik
• 
  Evropska unija
  Ursula von der Leyen,
  predsednica Evropske komisije
• 
  Evropska unija
  Charles Michel,
  predsednik Evropskega sveta

Izključitev Rusije

Marca 2014 so člani G7 po priključitvi Krima člani skupine G7 Rusko federacijo izključili iz političnega foruma G8. Po prekinitvi se je Ruska federacija januarja 2017 odločila trajno zapustiti G8. Odločitev je bila potrjena junija 2018.^{[14][15][16][17][18]}

Protesti leta 2015

Med vrhom je demonstriralo približno 7.500 protestnikov pod vodstvom skupine 'Stop-G7'. Približno 300 jih je uspelo doseči tretjo 3 m visoko in 7 km dolgo varnostno ograjo, ki je obdajala prizorišče vrha, kljub neizmernim prizadevanjem Nemčije, da bi ga preprečila, in kljub oddaljeni lokaciji - luksuzni hotel Schloss Elmau ob vznožju gorovja Wetterstein. Protestniki so dvomili v legitimnost skupine G7, da bi sprejemala odločitve, ki bi lahko vplivale na ves svet. Oblasti so prepovedale demonstracije na bližnjem območju vrha, 20.000 policistov pa je dežuralo na južnem Bavarskem, da bi preprečili aktivistom in protestnikom, da bi ovirali vrh.^[19][20]

• E7 (države)
• G4 (EU)
• G6 (EU)
• Skupina osmih (G8)
• Valute G10
• Skupina dvanajstih (G12)
• G20
• Seznam večstranskih sporazumov o prosti trgovini
• NATO Quint

• Informacijski center G7/8 - Univerza v Torontu