Lehitski jeziki
Lehitski jeziki (poljsko języki lechickie) so veja zahodnoslovanskih jezikov, kamor spadata poljščina in kašubščina. Del veje so tudi izumrli jeziki slovinščina, polabščina ter srednjeveška in zahodna pomorjanščina.
| Lehitski jeziki | |
|---|---|
| Geografska porazdelitev | Poljska |
| Lingvistična klasifikacija | indoevropski
|
| Podrazdelitve | |
| Glottolog | lech1241 |
Ta veja zahodnoslovanskih jezikov je dobila ime po legendarnem poljskem vladarju Lehu (polj. Lech).
Med najpomembnejšimi značilnostmi lehitskih jezikov je ohranitev nosnih samoglasnikov, prav tako pa so ohranili praslovanski glas *dz. V besedah praslovanskega porekla lehitski jeziki ohranjajo tudi glas g, ki se je v češčini in slovaščini spremenil v h (primer je poljska beseda góra, ki jo v češčini in slovaščini najdemo v obliki hora).[1]