Organizacija afriške enotnosti

Ob doseženi neodvisnosti je več afriških držav izrazilo željo po doseganju večje enotnosti na celini, pri čemer sta nastali dve dogmatični skupini:

• Skupina Casablanca s prvopostavljenim predsednikom Gane Kwamejem Nkrumahom je želela federacijo vseh afriških držav; poleg Gane so bile v tej skupini prisotne še t. i. »progresivne države« Alžirija, Egipt, Gvineja, Libija, Mali in Maroko.
• Skupina Monrovia, ki jo je vodil predsednik Senegala Léopold Sédar Senghor, je želela graditi postopoma z gospodarskim sodelovanjem in ni podpirala ideje politične federalizacije; v tej skupini so bile poleg Senegala še Etiopija, Liberija, Nigerija in večina nekdanjih francoskih kolonij.

Spor je bil razrešen s povabilom etiopskega cesarja Haileja Selassieja I. obema skupinama v Adis Abebo, kjer je bila pozneje tudi ustanovljena Organizacija afriške enotnosti. Ustanovno listino Organizacije je podpisalo 32 neodvisnih afriških držav.

Organizacija je imela ob ustanovitvi dva glavna cilja:

• spodbujanje enotnosti in solidarnosti med afriškimi državami za zagotovitev dolgoročne gospodarske in politične prihodnosti Afrike,
• oslabitev in izkoreninjenje vseh vrst dolgoletnega kolonializma, in sicer z zaščito interesov že neodvisnih držav in pomočjo drugim kolonijam, ki tega še niso dosegle, ter z ohranitvijo nevtralnosti v zadevah svetovne politike, s čimer je Organizacija želela preprečiti ponovno odvisnost katerekoli njene članice od držav izven Afrike.

Poleg teh dveh ciljev je imela Organizacija v načrtu tudi zagotovitev človekovih pravic in dvig življenjskega standarda po vsej Afriki ter reševanje sporov med njenimi članicami po mirni poti.

Organizacija je bila že kmalu široko zasmehovana kot »debatni krožek« z malo moči. Imela je nemalo težav pri uveljavljanju svojih odločitev, intervencije so bile ob pomanjkanju oboroženih sil zelo otežkočene. V Angoli in Nigeriji sta se več let odvijali državljanjski vojni, pri čemer Organizacija ni mogla narediti ničesar, da bi ju ustavila. Njeno učinkovitost je omejevala tudi politika nevmešavanja v notranje zadeve svojih članic. Tako je bila ob kratenju človekovih pravic v Ugandi za časa Idi Amina v 70. letih 20. stoletja brez moči, da bi ga zaustavila.

Organizacijo je za združevanje Afričanov pohvalil nekdanji generalni tajnik Združenih narodov, Ganec Kofi Annan. Kljub temu so kritike kazale, da je Organizacija afriške enotnosti v 39 letih svojega obstoja naredila le malo za zaščito pravic in svoboščin Afričanov pred njihovimi političnimi voditelji, pogosto označenimi kot diktatorji.

Glavni članek: Predsednik Organizacije afriške enotnosti.

Glavni članek: Generalni sekretar Organizacije afriške enotnosti.