Spolno prenosljiva bolezen
Spolno prenosljiva bolezen ali venerična bolezen je bolezen, pri kateri obstaja velika verjetnost, da se bo od okuženega človeka ali živali prenesla na zdravega s spolnim odnosom, kar lahko vključuje vaginalni, oralni ali analni odnos.
| Spolno prenosljiva bolezen | |
|---|---|
 | |
| Propagandni poster v ZDA, ki v 2. svetovni vojni poziva vojake in mornarje, da se zaščitijo. Na dnu plakata je zapisano: "Ne morete premagati osi, če se nalezete VD (veneric disease)." | |
| Specialnost | infektologija  |
| Simptomi | sindrom kronične utrujenosti, tumor, dispneja, okužba, krvavitev, lezija, akutna izguba telesne mase |
| Klasifikacija in zunanji viri | |
| MKB-10 | A64 |
| MKB-9 | 099.9 |
| DiseasesDB | 27130 |
| MeSH | D012749 |
Nekatere spolno prenosljive bolezni se lahko prenašajo tudi z izmenjavo drugih telesnih tekočin, npr. krvi ob uporabi kontaminiranih injekcijskih igel ali transfuziji, materinim mlekom ob dojenju ipd.
V zadnjem času se za pojav vedno bolj uveljavlja izraz spolno prenosljiva okužba, ki je splošnejši; oseba je lahko namreč okužena in deluje kot prenašalec, čeprav sama ne izraža simptomov, značilnih za bolezen.
Virusne okužbe
Hiv (humani imunodeficientni virus)
Hiv je retrovirus, ki napada človekov imunski sistem, zaščito pred okužbami in boleznimi. Nezdravljena okužba s hivom vodi v razvoj aidsa.[1] Hiv se najpogosteje prenaša s spolnimi odnosi (analnimi, vaginalnimi in oralnimi) in s souporabo igel za injiciranje drog.
Zdravljenje hiva
Za hiv še ni zdravila, vendar učinkovita protivirusna terapija virusu prepreči razmnoževanje, kar onemogoči razvoj aidsa. Dosledno jemanje zdravil pomeni, da lahko večina ljudi, ki živijo s hivom, pričakuje običajno življenjsko dobo.[2]
Simptomi
Od enega do šest tednov po okužbi se pri 50-90% oseb pojavijo simptomi okužbe, ki jih imenujemo akutni hiv sindrom oziroma akutni retrovirusni sindrom. Simptomi akutnega hiv sindroma postopoma minejo, nato pa nastopi brezsimptomatsko obdobje okužbe, ki v povprečju traja od 8 do 10 let. Takrat oseba s hivom nima posebnih zdravstvenih težav.[1]
Ker so lahko simptomi neznačilni ali se ne pojavijo, je edini zanesljivi način ugotavljanja okužbe s hivom testiranje z odvzemom krvi.
Verjetnost okužbe s hivom pri posamezni obliki spolnega odnosa
| Oblika spolnega odnosa | Verjetnost okužbe pri enem spolnem odnosu |
| receptivni analni seks | 1,4 %[3] |
| insertivni analni seks | 0,11 % obrezani, 0,62 % neobrezani[4] |
| receptivni vaginalni seks | 0,08 %[5] |
| insertivni vaginalni seks | 0,04 %[5] |
| receptivni oralni seks | 0,04 %[6] |
Preventiva
Med najbolj zanesljive oblike preprečevanje okužbe s hivom se uvrščajo:
- antiretrovirusna terapija oseb, ki živijo s hivom,
- dosledna uporaba kondoma
- PrEP, preventivno zdravljenje, katerega cilj je preprečitev okužbe s hivom,
- PEP, zaščitno zdravljenje po izpostavitvi hivu.
| Oblika preventive | Zmanjšanje možnosti okužbe |
| HIV antiretrovirusna terapija pri HIV+ | za 96 %[7] |
| PrEP | za 90-99%, pri doslednem jemanju zdravil[8][9] |
| PEP | za 83 %[10] |
| Dosledna uporaba kondomov | za 80 %[11] |
Druge virusne okužbe
- hepatitis B,
- hepatitis C,
- humani papilomski virus (HPV),
- herpes simpleks, tip 1 in 2
Bakterijske okužbe
Med bakterijske okužbe spadajo sifilis, gonoreja in klamidija.
Testiranje
Spolno prenosljive okužbe se testirajo:
- z odvzemom krvi (hiv, hepatitisi, sifilis),
- z odvzemom brisa (HPV, herpes, gonoreja, klamidija)