Evropska vesoljska agencija

Razvoj vesoljske znanosti se je v zahodni Evropi začel sredi petdesetih letih dvajsetega stoletja. Ker je bil razvoj tiste čase večinoma omejen na nacionalne meje posameznih evropskih držav so znanstveniki predlagali združitev evropskih vesoljskih raziskav, s čimer bi dosegli večji napredek na raziskavah. Poleg tega jih je k združevanju spodbudila tudi vedno bolj zagrizena vesoljska tekma med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo. Pobudo za združitev raziskav sta dala Pierre Victor Auger in Edoardo Amaldi. V šestdesetih letih sta bili tako v Evropi ustanovljeni dve organizaciji ELDO (European Launch Development Organization) in ESRO (European Space Resarch Organization). Prva organizacija se je ukvarjala z razvojem vesoljskega vozila druga pa s celo kopico vesoljskih raziskav med katerimi so imele prednost raziskave na področju telekomunikacijskih satelitov. Organizacija ves čas tesno sodelovala z Naso, ki je za potrebe Esre v vesolje izstreljevala satelite. V začetku sedemdesetih let se je vesoljska tekma med ZDA in Sovjetsko zvezo umirila, takrat je v ospredje prišel evropski vesoljski program, ki je imel jasne znanstvene cilje. Da bi evropska vesoljska organizacija postala še bolj učinkovita in se tako pripravila na nove izzive prihodnosti sta se, prej ločeni,organizaciji ELDO in ESRO združili. Iz omenjenih organizacij je tako leta 1975 nastala sodobna ESA.

Članice

  Države članice

  Pridružene članice

  Evropske sodelujoče države (ECS)

  Podpisnice Sporazuma o sodelovanju

Članice	Leto pridružitve	Domači program	Prispevki
			(mil. EUR)	(%)	Na prebivalca (EUR)
Polnopravne članice
Avstrija	30. december 1986	FFG	51,2	1,0	5,37
Belgija	3. oktober 1978	BELSPO	210,0	4,3	17,82
Češka	12. november 2008	CCMTSA	44,7	0,9	3,06
Danska	15. september 1977	DTU Space	33,8	0,7	5,47
Estonija	4. februar 2015	ESO	3,7	0,1	1,97
Finska	1. januar 1995	TEM	27,4	0,6	3,52
Francija	30. oktober 1980	CNES	1.311,7	26,9	14,30
Grčija	9. marec 2005	HSA	20,6	0,4	0,98
Irska	10. december 1980	EI	24,8	0,5	3,60
Italija	20. februar 1978	ASI	665,8	13,7	7,77
Luksemburg	30. junij 2005	Luxinnovation	29,9	0,6	44,19
Madžarska	24. februar 2015	HSO	11,7	0,2	0,63
Nemčija	26. julij 1977	DLR	981,7	20,1	11,1
Nizozemska	6. februar 1979	NSO	100,3	2,1	5,32
Norveška	30. december 1986	NSA	86,3	1,8	12,09
Poljska	19. november 2012	POLSA	38,4	0,8	0,91
Portugalska	14. november 2000	FCT	21,0	0,4	1,77
Romunija	22. december 2011	ROSA	34,3	0,7	2,18
Španija	7. februar 1979	INTA	249,5	5,1	4,39
Švedska	6. april 1976	SNSA	83,2	1,7	7,15
Švica	19. november 1976	SSO	167,0	3,4	17,61
Združeno kraljestvo	28. marec 1978	UKSA	464,3	9,5	5,05
Ostali			181,3	3,7
Nepolnopravne članice
Kanada	1. januar 1979	CSA	28,0	0,6	0,53
Latvija	30. junij 2020	MoES
Litva	21. maj 2021	MoE
Slovenija	5. julij 2016	SPACE-SI	3,2	0,1	1,31
Članice in sodelavke skupaj			4.870,0	72,9
Evropska unija	28. maj 2004	EUSP	1.683,3	93,0	2,56
EUMETSAT			54,3	3,0
Ostali prihodki			72,4	4,0
Skupaj			1.810,0	27,1
Skupni znesek			6.680,0	100,0

Kandidatke

Država	Datum pristopa	Domači program
Slovenija	28. maj 2008	MVŠZT
Latvija	23. julij 2009	MoES
Slovaška	28. april 2010	MoE
Litva	7. oktober 2010	MoE
Bolgarija	8. april 2015	IKI-BAN

Države ki sodelujejo z ESO

Država	Datum pristopa	Domači program
Turčija	15. julij 2004	TÜBİTAK
Ukrajina	25. januar 2008	SSAU
Ciper	27. avgust 2009	MoCW
Izrael	30. januar 2011	ISA
Malta	20. februar 2012	MCfST

Človeški vesoljski program

Ker je ESA od samega začetka dajala prednost znanstvenim in komercialnim raziskavam je bil človeški vesolj program v organizaciji dolgo časa zapostavljen. Poleg tega agencija v letih svojega obstoja ni vložila zadosti truda v razvoj vozila s človeško posadko tako, da je program v veliki meri potekal v sodelovanju z NASO, ki je imela na tem področju ogromno izkušenj. Prvi astronavt Ese v vesolju je bil Nemec Ulf Merbord, tja je poletel leta 1983 na Nasinem vesoljskem plovilu Columbia. Odprava je testirala vesoljski laboratorij, ki je bil delo evropskih znanstvenikov. Ta odprava je bila prelomna saj je oznanila začetek tesnega sodelovanja med ESO in NASO na področju človeških vesoljskih raziskav. Sodelovanja pa ni potekalo samo z NASO v drugi polovici osemdesetih let so evropski astronavti postali obiskovalci tudi sovjetskih vesoljskih odprav.

Ker se je skozi leta program vedno bolj širil je bil leta 1990 v Kölnu v Nemčiji ustanovljen center za astronavte. Ta se ukvarja s selekcijo in usposabljanjem novih astronavtov, center je tudi odgovoren za sodelovanje z drugimi vesoljskimi agencijami kot sta npr. NASA in Ruska vesoljska agencija. Trenutno t. i. evropski astronavtski korpus sestavlja štirinajst astronavtov iz osmih evropskih držav; Francije, Italije, Nemčije, Belgije, Švedske, Danske, Združenega kraljestva in Nizozemske. Ker pa ESA nima raket za prevoz astronavtov v ta namen uporablja ameriška in ruska vesoljska plovila. Po ukinitvi programa Space Shuttle, leta 2011, se agencija za prevoz astronavtov na mednarodno vesoljsko postajo zanaša izključno na Rusko vesoljsko agencijo ter njena vesoljska plovila Sojuz. Program je tudi tesno povezan z mednarodno vesoljsko postajo, saj je ESA vložila ogromno znanja ter prispevala astronavte za njeno izgradnjo, razvoj in vzdrževanje. Njen največji prispevek je vesoljski laboratorij Columbus, ki je bil mednarodni vesoljki postaji dodan leta 2008. Istega leta pa je bilo dokončano in preizkušeno avtomatsko vesoljsko plovilo Jules Vern ATV za oskrbovanje vesoljske postaje, v naslednjih mesecih in letih sta se vozilu priključili še Johannes Kepler ATV in Edoardo Amaldi ATV.

Raziskovanje vesolja in Zemlje

Projekt Galileo

Projekt je bil zasnovan sredi devetdesetih let prejšnjega z namenom, da bi si evropske države zagotovile natančen sistem za določanje položaja na zemlji, sistem pa naj bi deloval neodvisno od ameriškega sistema GPS, ruskega GLONASS in kitajskega Compass. Prvi koncept delovanja sistema je bil predstavljen leta 1999, dokončni razvoj pa se je začel maja 2003 s podpisom sodelovanja med Evropsko unijo in ESO. Za razliko od ameriškega sistema GPS, ki je pod nadzorom vojske projekt Galeleo daje prednost civilnim uporabnikom in ga je zato možno izklopiti le v izrednih okoliščinah. Prav zaradi tega je projekt že na samem začetki prišel v spor z ZDA, ki so se bale, da bi sistem lahko uporabili njeni nasprotniki. Poleg ostrega nasprotovanja ZDA so projekt že od samega začetka pestile finančne težave in je bilo videti da bo vsak čas propadel. S finančnim posredovanjem Evropske unije in tujih vlagateljev je projekt ponovno zaživel in leta 2005 so v zemljino orbito izstrelili prvi testni satelit GIOVE-A, temu pa je leta 2008 sledil še GIOVE-B. Prva dava operativna satelita od skupno tridesetih so v orbiti izstrelili 21. oktobra 2011 druga dva pa 12. oktobra 2012. Namen teh satelitov je testiranje delovanja sistema, celoten sistem pa naj bi bil operativen do leta 2019, do takrat naj bi v zemljino orbito izstrelili še 26 satelitov (27 operativnih, 3 rezervni).

Rakete

Ker je bila Evropska vesoljska agencija ustanovljena z namenom, da bi evropskim državam omogočila samostojen dostop do vesolja je bil glavni cilj agencije razvoj nosilne rakete. Razvoj se je začel leta 1974 raketa pa je dobila ime Ariane po grški boginji, ki je Tezeju pomagala premagati Minotavra. Prva evropska raketa Ariane je v vesolje poletela 24. decembra 1979 in s tem Evropi odprla vrata v vesolje. Od takrat do danes se je v agenciji zvrstila cela serija raket. Trenutno ESA uporablja tri tipe raket: Ariane 5, Sojuz-2 in Vega.

Raketa Ariane 5 je zadnja izmed serije raket Ariane, v uporabo je prišla leta 1997 potem ko so ukinili raketo tipa Ariane 4. Je najmočnejša raketa ESE saj lahko v vesolje ponese med 6 in 21 ton tovora (količina tovora je odvisna od orbite v kateri bo satelit), raketa je dvostopenjska. Obstaja več verzij rakete, najzmogljivejša je Ariane 5 ECA leta 2012 pa je ESA začela razvijati novo verzijo rakete poimenovano Ariane 5ME, ki bo v uporabo predvidoma prišla leta 2017. V prihodnosti namerava agencija Ariane 5 zamenjati verzija Ariane 6, ki bo imela močnejše motorje in bo s tem še bolj zmogljiva od svojih predhodnic.

Sojuz-2 je 2-3 stopenjska rakete za srednje tovore do 7,8 tone in je produkt skupnega evropsko-ruskega sodelovanja katerega glavni namen je bil znižanje stroškov poleta in večja zanesljivost delovanja rakete (raketa Sojuz ima 40 letno zgodovino izredno zanesljivega delovanja). Raketo izdelujejo Rusi ter nato njene dele pošljejo na izstrelišče v Francoski Gvajani kjer jo sestavijo in pripravijo na izstrelitev v vesolje. Raketa je prvič poletela 21. oktobra 2011 takrat je v vesolje ponesla prva dva satelite navigacijskega sistema Galileo, do konca leta 2012 je raketa opravila štiri izstrelitve brez kakršne koli nesreče.

Vega je 4 stopenjska raketa namenjena za izstreljevanje lažjih tovorov do teže 2,5 tone. Raketa je produkt sodelovanja med italijansko vesoljsko agencijo in ESO. Razvoj rakete se je začel leta 1998 prva uspešna izstrelitev pa je bila opravljena 13. februarja 2012 v Francoski Gvajani. ESA namerava raketo uporabljati za izstreljevanje raziskovalnih satelitov v nizko zemljino orbito.

• NASA
• Ruska vesoljska agencija
• Izstrelišče Kourou

• Uradno spletno mesto
• Evropska vesoljska agencija na Twitterju
• A European strategy for space