Fusu

Čin Ši Huanga sta med iskanjem eliksirja večnega življenja dva alkimista prevarala, nakar je prvi cesar menda ukazal, da se v prestolnici pokoplje več kot 460 živih učenjakov. Vej Hong je v svojem poročilu v 2. stoletju k njim figurativno dodal še 700 učenjakov. Cesarjev sin Fusu je menil, da je na novo združena kitajska država nestabilna in ranljiva, zato je takšen ukrep proti zagovornikom Konfucija neprimeren in preoster.^[1] Oče se zaradi njegovega mnenja ni premislil, sina pa je poslal stražit mejo, kjer je bil nameščen general Meng Tjan. Straženje meje je de facto pomenilo izgnanstvo.

Po smrti prvega cesarja je Fusujev najmlajši brat Huhaj skupaj z visokima uradnikoma Džao Gaom in Li Sijem ponaredil očetov odlok o preimenovanju Huhaija v naslednika in ukaz Fusiju, naj stori samomor.^[2] Nekateri Fusujevi pomočniki, vključno z Meng Tjanom, so dvomili o verodostojnosti odloka. Fusu bodisi ni verjel, da bi si nekdo upal ponarediti odlok, ali pa se je z dobrim razlogom bal, da ga bodo vseeno ubili, in je storil samomor.

Po Zapisih velikega zgodovinarja je imel Fusu sina Dzijinga, ki je bil ustoličen potem, ko je Džao Gao leta 207 pr. n. št. prisilil Huhaja v samomor. Do takrat je Džao Gao že odstranil Li Sija, njega pa je kmalu po prihodu na oblast ubil Dzijing.

O tem, kakšen je v resnici Dzijingov odnos do kraljeve družine Čin, ni popolnega soglasja. Nekateri znanstveniki, med njimi profesor Vang Ličun, so poudarili, da je bil Fusujev sin morda premlad, da bi načrtoval Džao Gaovo uničenje. V zaroto bi lahko bila vključena druga dva Dzijingova sinova, ki sta bila dovolj stara. Fusu je umrl verjeto v svojih tridesetih letih.

Fusu se včasih pojavlja kot bog vrat v kitajskih in daoističnih templjih, običajno v paru z Meng Tjanom.