Prvi turški kaganat

Začetki turškega kanata segajo v leto 546, ko je Bumin kagan izvedel preventivni napad na skupine Ujgurov in Tielov, ki so načrtovale upor proti svojemu vladarju, Rouranskemu kanatu. Bumin kagan je pričakoval, da bo za to dejanje nagrajen s cesarsko princeso in poroko v vladarjevo družino. Rouranski kagan Judžiulu Anagui je namesto tega k njemu poslal odposlanca in ga pograjal z besedami: "Ti si moj suženj kovač. Kako si drzneš izgovoriti te besede?" Izraz "suženj kovač" (kitajsko 鍛奴, pinjin duànnú) se pojavlja tudi v kitajskih kronikah. Nekatere trdijo, da so bili Gokturki resnično služabniki kovači rouranske elite^{[17][18][19][20]} in da je bilo "kovaško suženjstvo" morda oblika vazalstva znotraj rouranske družbe.^[21] Po mnenju Denisa Sinorja ta omemba kaže, da so se Turki spoznali na metalurgijo, čeprav ni jasno, ali so bili rudarji ali zares kovači.^[22][23] Tega, da so bili Turki "sužnji", se ne sme jemati dobesedno. Verjetno so bili nekakšni rouranski vazali ali celo neenakopravni zavezniki.^[24]

Razočarani Bumin se je povezal z Zahodnim Vejem proti skupnemu sovražniku Rouranu. Leta 552 je Bumin severno od Huaihuanga (sedanji Džangdžiakou) porazil Anaguija in njegovo vojsko.^[27]

Bubin se je odlikoval tako v boju kot v diplomaciji in se je v Otukanu razglasil za ilig kagana novega kanata. Nekaj mesecev kasneje je umrl. Njegov sin Mukan kagan je premagal Heftalitsko cesarstvo,^[28] Kitane in Kirgize.^[29] Buminov brat Istemi (u. 576) je bil jabgu Zahoda in je sodeloval s Sasanidskim cesarstvom v Iranu, da bi premagal in uničil Heftalite, ki so bili zavezniki Rouranov. Vojna je okrepila oblast klana Ašina na Svilni cesti.

Panonske Avare na Zahodu so razlagali kot frakcijo azijskih nomadov, ki je bežala pred širitvijo Gokturkov proti zahodu. Trditev je zaradi pomanjkanja jasnih virov in kronologije predmet nezdružljivih razprav. Rene Grousset povezuje Avare s propadom Heftalitov in ne z Rouranom,^[30] medtem ko Denis Sinor trdi, da za enačenje Rouran-Avar "ni niti kančka dokaza, ki bi to podprl".^[31]

Istemijeva politika širjenja na zahod je pripeljala Gokturke v Evropo.^[32] Leta 576 so Gokturki prečkali Kerški preliv in prišli na Krim. Pet let kasneje so oblegali Herson. Njihova konjenica je do leta 590 tavala po stepah Krima.^[33] Kaganat je na jugu segal do Amu Darje, zaradi česar so Ašini prišli v konflikt z njihovimi nekdanjimi zavezniki, Sasanidskim cesarstvom. Velik del Baktrije, vključno z Balhom, je ostal pod oblastjo Ašinov do konca stoletja.^[33]

Odnosi z Bizantinskim cesarstvom

Gokturki so igrali pomembno vlogo v odnosih Bizantinskega cesarstva s perzijskim Sasanidskim cesarstvom.^[34] Prvi stik naj bi bil navezan leta 563 in je povezan z dogodkom iz leta 558, ko so turški podložniki Avari pobegnili med turško vojno s Heftaliti.^[34][35]

Drugi stik se je zgodil, ko je sogdijski diplomat Maniah prepričal kagana Istemija, v grških spisih znanega kot Silziboulos,^[36] naj pošlje svojo delegacijo neposredno v glavno mesto Bizantinskega cesarstva Konstantinopel. Delegacija je tja prispela leta 568, cesarja Justina II. bogato obdarila s svilo in se dogovarjala o zavezništvu. Leta 569 je v kaganat prišla bizantinska delegacija pod vodstvom Zemarha, ki je bilo dobro sprejeta in je verjetno utrdila njihovo zavezništvo.^[34][37]

Leta 575-576 se je izmenjalo še nekaj delegacij pod vodstvom Valentina, ki jih je guverner Tamgan zaradi domnevne izdaje sprejel sovražno.^[35] Od članov bizantinske delegacije so na Istemijevem pogrebu zahtevali, da si razpraskajo obraze, da bi jih ponižali.^[38] Kasnejšo sovražnost, ki jo je pokazal novi vladar Tardu,^[38][39] potrjujejo bizantinski zapisi.^[40] Vzrok za žalitve, ki so odražale razpad zavezništva, je bila verjetno ugotovitev, da so jih začeli Bizantinci izigravati, ko se niso več vklapljali v njihove načrte.^[34]

• 
  Gokturški petroglifi iz Mongolije (6. - 8. stoletje)^[41]
• 
  Dolgolas turški konjenik iz grobnice sogdijskega trgovca (okoli 570), Severne dinastije, Kitajska^[42][26]
• 
  Sogijski trgovec An Džia in turški poglavar v njegovi jurti (579), Ši’an, Kitajska
• 
  Sogdijski trgovec An Džia (desno) sklepa zavetništvo s Turki (579), Ši’an, Kitajska

Gokturška državljanska vojna

Kaganat leta 552 po delitvi na Zahodni in Vzhodni turški kaganat

Gokturški kaganat v njegovem največjem obsegu okoli leta 600:

  Zahodni turški kaganat: svetleje označeno ozemlje je bilo pod njegovo neposredno oblastjo, temneje označeno pa vplivno območje

  Vzhodni turški kaganat: svetleje označeno ozemlje je bilo pod njegovo neposredno oblastjo, temneje označeno pa vplivno območje

Po smrti četrtega vladarja Taspar kagana okoli leta 583 je kaganat razpadel. Taspar je naslov kagana prenesel na Mukanovega sina Apa kagana, visoki svet starešin pa je na ta položaj imenoval Išbara kagana. Okoli obeh kandidatov sta se zbrali dve frakciji, kmalu zatem pa so se za naslov potegovali kar štirje kandidati. Dinastiji Sui in Tang sta spretno izigravali druge proti drugim.

Najresnejši tekmec je bil zahodni kandidat, Istemijev sin Tardu, nasilen in ambiciozen mož, ki se je že po očetovi smrti razglasil za neodvisnega vladarja. Zdaj je povedel vojsko na vzhod, da bi zasedel Otuken, sedež cesarske oblasti.

Išbara na vzhodu je za zaščito zaprosil cesarja Janga iz Suija. Tardu je okoli leta 600 napadel prestolnico Suija Čangan in od cesarja Jangdija zahteval, da se preneha vmešavati v državljansko vojno. Diplomacija Suija se je maščevala in uspešno podžgala upor Tardujevih vazalov Tielejev, kar je leta 603 pripeljalo do konca Tardujeve vladavine. Med disidentskimi plemeni so bili tudi Ujguri in Šuejentuoji.

Vzhodni turški kaganat

Državljanska vojna je razcepila kaganat na vzhodni in zahodni del. Vzhodni del s prestolnico Otuken je ostal v interesni sferi Suija in obdržal ime Turški.

Šibi kagan (609–619) in Ilig kagan (620–630) sta v kritičnem obdobju prenosa oblasti s Suijev na Tange napadla Centralno ravnino. Šibi kagan je med nepričakovanim napadom na poveljstvo v Janmenu skoraj ujel cesarja Janga, ki je še pravočasno pobegnil v Daišian v Šanšiju.^[47] Turška vojska ga je 11. septembra 615 začela oblegati,^[48][49] potem pa je zaradi lažnega obvestila, da je kaganat napaden s severa, obleganje opustila.^[47]

Leta 626 je Ilig kagan izkoristil incident pri prelazu Šuanvu in napadel Vej.^[48] Cesar Tang Taizong ga je obtožil, da je nezakonito prestopil mejo. Kagan se je poskusil odkupiti z darilom 3.000 konj in 10.000 ovac, vendar cesar darila ni sprejel, ker je menil, da je premajhno.^[50] Turki so na kitajko ozemlje vdrli najmanj 67 krat.^[33]

V prvi polovici oktobra 627 je med močnimi sneženji na mongolsko-mandžurskih travnikih zapadlo do nekaj metrov snega. Paša živine ni bila mogoča in mnogo živali je poginilo.^[51] Nova knjiga Tangov omenja, da je sredi poletja zmrzovalo tudi leta 628.^[52]

Ilig kagan je bil ubit med uporom njegovih vazalov, povezanih s cesarjem Taizongom iz dinastije Tang. Plemenska zveza vazalov je v kitajskih zapisih imenovana Huihe, se pravi da so bili Ujguri.^[53]

27. marca 630^[48] je vojska cesarstva Tang pod poveljstvom Li Jinga v bitki pri Jinšanu (陰山之戰 / 阴山之战) premagala Vzhodni turški kaganat pod poveljstvom Ilig kagana.^[54][55][56] Kagan je pobegnil v Išbara Šad, kjer ga je 2. maja 630^[57] napadla in ujela kitajska vojska pod poveljstvom Džang Baošianga. Ujetega kagana so poslali v Čangan.^[56] Vzhodni turški kaganat je propadel in bil vključen v cesarstvo Tang.

Zahodni turški kaganat

Šeguj in Tong jabgu, kagana Zahodnega turškega kaganata, sta sklenila zavezništvo z Bizantinskim cesarstvom proti Sasanidskemu cesarstvu in uspela obnoviti južne meje ob rekah Tarim in Amu Darja. Njuno glavno mesto je bil Sujab v dolini reke Čuj, približno 6 km jugovzhodno od sodobnega Tokmoka. Leta 627 je Tong jabgu s pomočjo Hazarjev in cesarja Heraklija sprožil obsežno invazijo na Zakavkazje, ki je dosegla vrhunec z zavzetjem Derbenta in Tbilisija. Aprila 630 je Tongov namestnik Bori šad poslal gokturško konjenico v invazijo na Armenijo, kjer je njegov general Čorpan tarkan uspel poraziti veliko perzijsko vojsko. Umor Tong jabguja leta 630 je Gokturke prisilil na umik iz Zakavkazja.

Zahodni turški kaganat se je z upravno reformo klana Ašina (vladal 634–639) moderniziral in postal znan kot Onok.^[60] Ime se nanaša na "deset puščic", ki jih je kagan podelil desetim voditeljem (šadom) svojih dveh konstitutivnih plemenskih zvez Dulu (pet čurov) in Nušibi (pet irkinov), katerih ozemlji je delila reka Čuj.^[60] Delitev je botrovala razmahu separatističnih teženj. Kmalu zatem se je poglavar Kubrat iz klana Dulu, čigar povezanost s klanom je možna, vendar ni dokazana, odcepil od kaganata.

Proti kaganatu in njegovim vazalom iz oaz v Tarimski kotlini se je vojskovala dinastija Tang. Njen pohod proti Karakoji leta 640, poraz Turkov med kampanjo proti Karasarju leta 644 in kampanja proti Kuči leta 648^[61][62] so privedli do padca Zahodnega turškega kaganata leta 657. Za kagana Gokturkov se je razglasil cesar dinastije Tang.

Leta 657 je cesar Tanga vzpostavil posreden nadzor nad svilno cesto vse do današnjega Irana. V njegovem imenu sta Gokturkom vladala dva kagana. Petim puščicam Tuluja (咄陆) so vladali kagani z naslovom šingšivang (興昔亡可汗), petim puščicam Nušipija (弩失畢可汗) pa kagani z naslovom dživangdžue (繼往絕可汗). Ozemlje Tuluja je ustrezalo območju vzhodno od Balhaškega jezera, medtem ko je ozemlje petih puščic Nušipija obsegalo dežele vzhodno od Aralskega jezera. Gokturki so zdaj nosili kitajske naslove in se v kitajskih vojnah borili na kitajski strani. V obdobju od leta 657 do 699 so v stepah vladali številni vladarji – šibki, razdeljeni in do vzpona Turgeša vključeni v nenehne majhne medsebojne vojne.

Leta 2020 je bila opravljena študija genetskih podatkov sedmih zgodnjesrednjeveških turških fosilov z grobišč Vzhodnega turškega kaganata v Mongoliji.^[63][64] Avtorji so Turke opisali kot zelo raznolike, saj so bili v povprečju 40 % zahodnoevrazijskega in 60 % vzhodnoevrazijskega porekla. Zahodnoevrazijski predniki Turkov so združevali prednike, povezane s Sarmati in Baktrijci-Margijani, medtem ko so bili vzhodnoevrazijski predniki povezani s starimi severovzhodnimi Azijci. Avtorji so opazili tudi to, da je bilo zahodnoevrazijsko poreklo pri Turkih v veliki meri podedovano od moških prednikov, kar se ujema tudi z izrazitim povečanjem zahodnoevrazijskih očetovskih haploskupin, kot sta R in J, v turškem obdobju v Mongoliji.^[65] Mešanje med vzhodno in zahodnoevrazijskimi predniki turških vzorcev je bila datirana v leto 500 n. št. ali približno 8 generacij pred tem.^[66]

Genetski profil turške princese Ašine (551–582 n. š.), hčerke tretjega gokturškega kagana Mukana, je bil sekvenciran in je pokazal, da je bila genetsko tesno povezana s starodavnimi severovzhodnimi Azijci (97,7 % prednikov iz severovzhodne Azije in le 2,7 % zahodnoevrazijske komponente). Podatek podpira severovzhodnoazijski izvor plemena Ašina in Gokturškega kanata.^[67]

• 
  Turški konjenik (grob An Džija, 579 n. št.)
• 
  Kip Niri kagana, Šindžijang, Kitajska
• 
  Šahname, ilustracija Bahrama Čobina v boju z Baga kaganom
• 
  Šahname, ilustracija Bahrama Čobina v boju z Baga kaganom
• 
  Keramični kipci Gokturkov iz obdobja dinastije Tang, Mongolija, 7. stoletje