Škorci

So ptiči srednje velikosti z razmeroma čokatim telesom in koničastimi perutmi. Imajo srednje dolge, čokate noge in bolj ali manj čokat raven kljun, sicer pa je telesna zgradba dokaj raznolika. Večina vrst je živopisano operjena, pogosto s kovinskim leskom (iridescenčna peresa).^[1]

Znani so po izjemni družabnosti - večina vrst škorcev oblikuje večje ali manjše jate skozi vse leto. Običajno so monogamni, znan pa je pojav kooperativnega gnezdenja, kjer nesorodni pomagači pomagajo pri hranjenju mladičev (ne pa tudi valitvi ali izgradnji gnezda). Poleg tega nekateri slovijo po izjemno kompleksnem oglašanju, v katerega vpletajo posnemanje zvokov, ki jih slišijo v svoji okolici.^[1]

Prehrana je raznolika, od nektarja do različnih vrst živalskega plena, tudi rib in jajc drugih ptičev. Za večino bi lahko uporabili oznako oportunista.^[1]

Kot družina naseljujejo raznolike habitate.^[1] Izvorno so razširjeni po vsej Evropi, Aziji in Afriki, razen najbolj suhih puščav, predstavniki rodu Aplonis pa so naselili tudi mnogo tihomorskih otokov.^[3]

(Navadnega) škorca so konec 19. stoletja naselili v Severni Ameriki predstavniki organizacije, ki si je prizadevala za naseljevanje evropskih rastlin in živali na novi celini iz kulturnih razlogov – poslanstvo te organizacije je bilo prenesti vsa živa bitja, ki jih je omenjal William Shakespeare, da bi se evropski priseljenci počutili bolj domače. Škorec se je v novem okolju hitro razširil in zdaj ocenjujejo severnoameriško populacijo na 200 milijonov, živijo pa po vsej celini, tudi južno v Mehiki.^[4]

V Sloveniji je splošno razširjen le škorec, ki gnezdi po vsem ozemlju države razen visokogorja,^[5] medtem ko je rožnati škorec redek obiskovalec, predvsem v letih invazij, ko je populacija velika in se osebki klatijo daleč od običajnega območja razširjenosti.^[6]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: škorci.

• Škorci na spletišču Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije