Komunizem

Komunizem smo v slovenščino prevzeli iz nemške besede Kommunismus, kar je v 19. stoletju skovana beseda iz latinskih korenov communis in pripone isme.^[63][64] Semantično lahko communis prevedemo v »od skupnosti ali za skupnost«, medtem ko je isme pripona, ki označuje abstrakcijo v stanje, pogoj, dejanje ali doktrino. Komunizem je mogoče razlagati kot »stanje v/za skupnost(i)«; ta semantična sestava je privedla do številnih uporab besede v njenem razvoju. Preden se je beseda začela povezovati s sodobnejšim pojmovanjem gospodarske in politične organizacije, se je uporabljala za označevanje različnih družbenih razmer. Komunizem se je nato začel povezovati predvsem z marksizmom, bolj specifično s Komunističnim manifestom, ki je predlagal posebno vrsto komunizma.^[65][66]

Ena od prvih uporab te besede v sodobnem pomenu je pismo, ki ga je Victor d'Hupay poslal Restifu de la Bretonnu okoli leta 1785 v katerem se opisuje kot auteur communiste (»komunistični avtor«).^[67] Leta 1793 je Restif prvič uporabil communisme za opis družbene ureditve, ki temelji na egalitarizmu in skupni lastnini.^[68] Restif je ta izraz pogosto uporabljal v svojih delih in je bil prvi, ki je komunizem opisal kot obliko vladavine.^[69] Za prvo uporabo besede v angleščini je zaslužen John Goodwyn Barmby, ki je to storil okoli leta 1840.^[64]

Komunizem in socializem

Od štiridesetih let 19. stoletja se komunizem običajno razlikuje od socializma. Sodobna opredelitev in uporaba slednje se je uveljavila v šestdesetih letih 19. stoletja in je prevladala nad alternativnimi izrazi asociativizem (fourierizem), kooperativa in mutualizem, ki so se prej uporabljali kot sopomenke.^[70]

Zgodnja razlika med komunizmom in socializmom je, da je bil cilj socializma le socializacija proizvodnje, medtem ko je bil cilj komunizma socializacija proizvodnje in potrošnje (v obliki skupnega dostopa do končnega blaga).^[71] To razliko lahko opazimo v Marxovem komunizmu, kjer razdelitev izdelkov temelji na načelu »vsakemu toliko, kolikor potrebuje« v nasprotju s socialističnim načelom »vsakemu toliko, kolikor zmore«.^[72] Socializem je opisan kot filozofija, ki si prizadeva za distributivno pravičnost, komunizem pa kot podvrsta socializma, ki daje prednost ekonomski enakosti kot obliki distributivne pravičnosti.^[73]

Do leta 1888 so marksisti uporabljali besedo socializem namesto komunizem, ki je veljala za staromodno sopomenko za prvi pojem. Socializem se je začel označevati kot ločena stopnja med kapitalizmom in komunizmom šele z boljševiško revolucijo leta 1917, ki jo je uvedel Vladimir Lenin kot sredstvo za obrambo boljševiškega prevzema oblasti pred tradicionalno marksistično kritiko, ki je trdila, da ruske proizvodne sile niso dovolj razvite za socialistično revolucijo.^[74] Razlikovanje med besedama komunist in socialist kot opisa političnih ideologij se je pojavilo leta 1918, ko se je Ruska socialdemokratska delavska stranka preimenovala v Vserusko komunistično partijo, pri čemer so je začela beseda komunist posebej nanašati na socialiste, ki so podpirali politiko in teorije boljševizma, leninizma in kasneje v 20. letih 20. stoletja marksizma-leninizma,^[75] čeprav so se komunistične partije še naprej označevale kot socialisti, ki se zavzemajo za socializem.^[70]

Tako komunizem kot socializem sta se sčasoma uskladila s kulturnim odnosom privržencev in nasprotnikov do religije. V evropskem krščanstvu je komunizem veljal za ateistični način življenja. V protestantski Angliji je bila beseda komunizem preveč fonetično podobna rimskokatoliškemu obredu obhajila (communion rite), zato so se angleški ateisti raje označili za socialiste.^[76] Friedrich Engels je dejal, da je bil leta 1848, ko je bil prvič objavljen Komunistični manifest,^[77] socializem na celini ugleden, komunizem pa ne; owenovci v Angliji in fourieristi v Franciji so veljali za ugledne socialiste, medtem ko so se delavska gibanja, ki so »razglašala nujnost popolne družbene spremembe«, označila za komunistična. V tej zadnji veji socializma sta komunistično delo ustvarila Étienne Cabet v Franciji in Wilhelm Weitling v Nemčiji.^[78] Medtem ko so liberalni demokrati na revolucije leta 1848 gledali kot na demokratično revolucijo, ki je dolgoročno zagotovila svobodo, enakost in bratstvo, so marksisti obsodili leto 1848 kot izdajo idealov delavskega razreda s strani buržoazije, ki je bila brezbrižna do legitimnih zahtev proletariata.^[79]

Po podatkih Oxfordskega priročnika o Karlu Marxu (The Oxford Handbook of Karl Marx) »je Marx za postkapitalistično družbo uporabljal številne izraze—pozitivni humanizem, socializem, komunizem, kraljestvo svobodne individualnosti, svobodno združenje proizvajalcev itd. Te izraze je uporabljal povsem izmenično. Pojma 'socializem' in 'komunizem' kot različni zgodovinski stopnji sta mu tuja in sta v leksikon marksizma vstopila šele po njegovi smrti.«^[80] Enciklopedija Britannica navaja: »O tem, kako natančno se komunizem razlikuje od socializma, se razpravlja že dolgo, vendar razlikovanje v veliki meri temelji na tem, da komunisti sledijo revolucionarnemu socializmu Karla Marxa.«^[65]

Povezana uporaba in komunistične države

V Združenih državah Amerike se komunizem, podobno kot socializem, pogosto uporablja kot slabšalni izraz, predvsem v zvezi z avtoritarnim socializmom in komunističnimi državami. Po nastanku Sovjetske zveze kot prve nominalno komunistične države na svetu se je izraz začel pogosto povezovati z marksizmom-leninizmom in sovjetskim modelom gospodarskega načrtovanja.^[65][81][82] Po mnenju Rachel Walker je marksizem-leninizem prazen pojem, ki je odvisen od pristopa in podlage vladajočih komunističnih strank ter je dinamičen in odprt za redefinicije, pri čemer je v pomenu hkrati stalen in nestalen.^[83] Martin Malia v svojem eseju »Presojanje nacizma in komunizma« (Judging Nazism and Communism)^[84] opredeli kategorijo »generičnega komunizma« kot vsako komunistično strankarsko gibanje, ki ga vodijo intelektualci; ta krovni izraz omogoča združevanje tako različnih režimov, kot sta radikalni sovjetski industrializem in antiurbanizem Rdečih Kmerov.^[85] Alexander Dallin meni, da zamisel o združevanju različnih držav, kot sta npr. Afganistan in Madžarska, nima ustrezne razlage.^[86]

Čeprav zahodni zgodovinarji, politologi in mediji uporabljajo izraz komunistična država za države, v katerih vladajo komunistične stranke, se te države same ne opisujejo kot komunistične ali trdijo, da so dosegle komunizem, temveč se imenujejo socialistične države, ki so v procesu izgradnje komunizma.^[87] Komunistične države so zase uporabljale naslednje izraze: nacionalno-demokratična, ljudska demokratična, socialistično usmerjena ter delavsko-kmečka država.^[88]

Glavni članek: Zgodovina komunizma.

Zgodnji komunizem

Richard Pipes meni,^[89] da se je zamisel o brezrazredni, egalitarni družbi prvič pojavila v antični Grčiji, od 20. stoletja pa se razpravlja tudi o antičnem Rimu, med drugim o mislecih, kot so Aristotel, Cicero, Demosten, Platon in Tacit, pri čemer se zlasti o Platonu govori kot o možnem teoretiku komunizma ali socializma^[90] oziroma kot o prvem avtorju, ki je resno razmišljal o komunizmu.^[91] Gibanje Mazdak iz 5. stoletja v Perziji (današnji Iran) je bilo opisano kot komunistično, saj je izpodbijalo ogromne privilegije plemiških razredov in duhovščine, kritiziralo institucijo zasebnega premoženja in si prizadevalo za vzpostavitev egalitarne družbe.^[92][93] V nekem obdobju so obstajale različne majhne komunistične skupnosti, običajno pod navdihom verske literature.^[42] V srednjeveški krščanski Cerkvi so si nekatere meniške skupnosti in redovi delili zemljo in drugo premoženje. Kot sta povzela Janzen Rod in Max Stanton, so huteriti verjeli v strogo spoštovanje svetopisemskih načel, cerkveno disciplino in prakticirali neke vrste komunizem. Huteriti so v svojih skupnostih »vzpostavili strog sistem Ordnungov, ki so bili kodeksi pravil in predpisov, ki so urejali vse vidike življenja in zagotavljali enotno perspektivo. Kot gospodarski sistem je bil komunizem privlačen za številne kmete, ki so podpirali socialno revolucijo v srednji Evropi 16. stoletja.«^[94] To povezavo je v enem od svojih zgodnjih spisov poudaril Karl Marx, ki je dejal: »tako kot je Kristus posrednik, na katerega človek prenese vso svojo božanskost, vse svoje verske vezi, je država posrednik, na katerega prenese vso svojo brezbožnost, vso svojo človeško svobodo«.^[95] Thomas Müntzer je med nemško kmečko vojno vodil veliko anabaptistično komunistično gibanje, ki ga je Friedrich Engels leta 1850 analiziral v svojem delu Nemška kmečka vojna. Marksistični komunistični etos, ki si prizadeva za enotnost, odraža krščanski univerzalistični nauk, da je človeštvo eno in da obstaja samo en bog, ki ne razlikuje med ljudmi.^[96]

Komunistična misel izhaja tudi iz del angleškega pisatelja Thomasa Mora iz 16. stoletja.^[97] More je leta 1516 v traktatu Utopija opisal družbo, ki temelji na skupnem lastništvu premoženja, vladarji pa jo upravljajo z uporabo razuma in vrlin.^[98] Marksistični komunistični teoretik Karl Kautsky, ki je marksistični komunizem v zahodni Evropi populariziral bolj kot katerikoli drug mislec razen Engelsa, je objavil delo Thomas More in njegova Utopija o Mooru, katerega ideje bi po mnenju Kautskega lahko šteli za »prapodobo modernega socializma«. Med boljševiško revolucijo v Rusiji je Vladimir Lenin predlagal, da se Mooru poleg drugih pomembnih zahodnih mislecev postavi spomenik.^[99]

V 17. stoletju se je komunistična misel ponovno pojavila v Angliji, kjer je puritanska verska skupina, znana pod imenom Diggers (Kopači), zagovarjala ukinitev zasebne lastnine zemlje. Eduard Bernstein je leta 1895 v knjigi Cromwell in komunizem zapisal,^[100] da je več skupin med angleško državljansko vojno (zlasti Diggers) zagovarjalo jasne komunistične, agrarne ideale in da je bil odnos Oliverja Cromwella do teh skupin v najboljšem primeru ambivalenten in pogosto sovražen.^[101][102] Kritika ideje zasebne lastnine se je nadaljevala v obdobju razsvetljenstva v 18. stoletju z misleci, kot so Abbé de Mably, Jean Meslier, Étienne-Gabriel Morelly in Jean-Jacques Rousseau v Franciji.^[103] Med pretresi francoske revolucije se je komunizem kot politična doktrina pojavil pod okriljem Gracchusa Babeufa, Restifa de la Bretonne in Sylvaina Maréchala, ki jih lahko po mnenju Jamesa H. Billingtona štejemo za začetnike sodobnega komunizma.^[104]

V začetku 19. stoletja so različni socialni reformatorji ustanavljali skupnosti, ki so temeljile na skupnem lastništvu. Za razliko od mnogih prejšnjih komunističnih skupnosti so verski poudarek zamenjali z racionalno in dobrodelno podlago.^[105] Omembe vredne sta tudi Robert Owen, ki je leta 1825 ustanovil New Harmony v Indiani, in Charles Fourier, čigar privrženci so organizirali druge naselbine v Združenih državah Amerike, kot je Brook Farm leta 1841.^[106] V svoji sodobni obliki je komunizem zrasel iz socialističnega gibanja v Evropi v 19. stoletju. Z napredovanjem industrijske revolucije so socialistični kritiki krivili kapitalizem za bedo proletariata—novega razreda mestnih tovarniških delavcev, ki so delali v pogosto nevarnih razmerah. Med temi kritiki sta bila predvsem Karl Marx in njegov sodelavec Friedrich Engels. Leta 1848 sta Marx in Engels ponudila novo definicijo komunizma in izraz popularizirala v svojem slavnem pamfletu Komunistični manifest.^[106]

Revolucionarni val 1917–1923

Oktobrska revolucija v Rusiji je leta 1917 ustvarila pogoje za vzpon boljševikov Vladimirja Lenina na državno oblast, kar je bilo prvič, da je ta položaj dosegla katera koli odkrito komunistična stranka. Revolucija je oblast prenesla na Vseruski kongres sovjetov, v katerem so imeli večino boljševiki.^{[107][108][109]} Dogodek je v marksističnem gibanju sprožil veliko praktičnih in teoretičnih razprav, saj je Marx trdil, da bosta socializem in komunizem zgrajena na temeljih, ki jih je postavil najnaprednejši kapitalistični razvoj; carska Rusija pa je bila tedaj ena najrevnejših držav v Evropi z ogromnim, večinoma nepismenim kmečkim prebivalstvom in manjšino industrijskih delavcev. Marx je svaril pred poskusi, »da bi mojo zgodovinsko skico geneze kapitalizma v Zahodni Evropi spremenili v zgodovinsko-filozofsko teorijo o marche générale (dobesedno generalnem pohodu), ki ga usoda naloži vsakemu ljudstvu ne glede na zgodovinske okoliščine, v katerih se znajde«,^[110] in dejal, da bi lahko Rusija z Obščino preskočila fazo vladavine buržoazije.^{[111][nb 4]} Menjševiki (manjšina) so nasprotovali Leninovemu načrtu boljševikov (večina) za socialistično revolucijo, preden se kapitalistični način proizvodnje bolj ne razvije. Uspešen vzpon boljševikov na oblast je temeljil na geslih, kot so »Kruha, miru, zemlje!«, ki so izkoristila množično željo javnosti po končanju ruske vpletenosti v prvo svetovno vojno, zahtevo kmetov po zemljiški reformi in podporo sovjetom.^[115]

Do novembra 1917 je bila ruska začasna vlada široko diskreditirana, saj se ni umaknila iz prve svetovne vojne, izvedla zemljiške reforme ali sklicala ruske ustavodajne skupščine za pripravo ustave, zaradi česar so Sovjeti de facto prevzeli nadzor nad državo. Boljševiki so z oktobrsko revolucijo oblast predali drugemu vseruskemu kongresu Sovjetov delavskih in vojaških poslancev; po nekaj tednih razprav so Levi socialisti-revolucionarji od novembra 1917 do julija 1918 z boljševiki oblikovali koalicijsko vlado, desna frakcija Socialistične revolucionarne stranke pa je bojkotirala Sovjete in obsodila oktobrsko revolucijo kot nezakonit državni udar. Na volitvah v rusko ustavodajno skupščino leta 1917 so socialistične stranke prejele več kot 70 % glasov. Boljševiki so bili jasni zmagovalci v mestnih središčih in dobili približno dve tretjini glasov vojakov na zahodni fronti, skupno 23,3 % glasov; Socialistični revolucionarji so zasedli prvo mesto zaradi podpore podeželskega kmečkega prebivalstva, ki je večinoma volilo samo eno vprašanje, in sicer zemljiško reformo, ter prejeli 37,6 % glasov; tretje mesto je zasedel Ukrajinski socialistični blok z 12,7 % glasov; na razočarano četrto mesto pa so se uvrstili Menjševiki z le 3,0 % glasov.^[116] Večino sedežev Socialistične revolucionarne stranke je dobila desna frakcija. Zaradi zastarelih volilnih seznamov, ki niso priznavali strankarskega razkola, in konfliktov skupščine s Kongresom Sovjetov je boljševiško-levičarska socialistično-revolucionarna vlada januarja 1918 predlagala razpustitev ustavodajne skupščine. Osnutek odloka o razpustitvi ustavodajne skupščine je izdal Centralni izvršni odbor Kongresa Sovjetov, odbor, v katerem je prevladoval Lenin, ki je prej podpiral večstrankarske svobodne volitve. Po boljševističnem porazu je Lenin začel skupščino označevati kot »zavajajočo obliko buržoazno-demokratičnega parlamentarizma«.^[116] To je privedlo do razvoja avantgardizma, v katerem je hierarhična partijska elita nadzorovala družbo,^[117] kar je povzročilo razkol med anarhizmom in marksizmom ter prevlado leninskega komunizma, ki je večino 20. stoletja izključeval konkurenčne socialistične tokove.^[118]

Drugi komunisti in marksisti, zlasti socialdemokrati, ki so se zavzemali za razvoj liberalne demokracije kot predpogoja za socializem, so bili do Boljševikov od začetka kritični, saj so menili, da je Rusija preveč zaostala za socialistično revolucijo.^[119] Odborni komunizem in levi komunizem, ki sta se zgledovala po novembrski revoluciji v Nemčiji in proletarskem revolucionarnem valu, sta nastala kot odziv na dogajanje v Rusiji in sta kritična do samooklicanih ustavno socialističnih držav. Nekatere levičarske stranke, na primer Socialistična stranka Velike Britanije, so se hvalile, da so boljševike in posledično tiste komunistične države, ki so sledile sovjetskemu boljševiškemu modelu razvoja ali se po njem zgledovale, konec leta 1917 označile za vzpostavitev državnega kapitalizma, kot so ga v 20. stoletju opisali številni akademiki, ekonomisti in drugi znanstveniki,^{[120][121][122]} ali planskega gospodarstva.^{[123][124][125]} Preden je sovjetska razvojna pot postala znana kot socializem, ki spominja na dvostopenjsko teorijo, komunisti med socialističnim načinom proizvodnje in komunizmom niso delali večje razlike;^[126] ta je skladna z zgodnjimi koncepti socializma in je pripomogla k njihovemu oblikovanju, v katerih zakon vrednosti ne usmerja več gospodarske dejavnosti. Denarna razmerja v obliki menjalne vrednosti, dobička, obresti in mezdnega dela ne bi delovala in se uporabljala v marksističnem socializmu.^[127]

Medtem ko je Josif Stalin izjavil, da zakon vrednosti še vedno velja za socializem in da je Sovjetska zveza po tej novi opredelitvi socialistična, čemur so sledili tudi drugi komunistični voditelji, mnogi drugi komunisti ohranjajo prvotno opredelitev in trdijo, da komunistične države nikoli niso vzpostavile socializma v tem smislu. Lenin je svojo politiko opisal kot državni kapitalizem, vendar jo je razumel kot potrebno za razvoj socializma, ki po mnenju levičarskih kritikov ni bil nikoli vzpostavljen, medtem ko nekateri marksisti-leninisti trdijo, da je bil vzpostavljen šele v Stalinovi in Maovi dobi, nato pa sta postali kapitalistični državi, ki so jim vladali revizionisti; drugi trdijo, da je bila maoistična Kitajska vedno državnokapitalistična, in zagovarjajo komunistično Albanijo kot edino socialistično državo po stalinovi Sovjetski zvezi,^[128][129] ki naj bi socializem prvič dosegla s sovjetsko ustavo iz leta 1936.^[130]

Komunistične države

Sovjetska zveza

Vojni komunizem je bil prvi sistem, ki so ga zaradi številnih izzivov boljševiki sprejeli med rusko državljansko vojno.^[131] Kljub temu da ima v imenu besedo komunizem, ni imel nič skupnega s komunizmom, saj so bili delavci strogo disciplinirani, stavke so bile prepovedane, delo je bilo obvezno, nadzor je bil vojaški in opisan kot preprost avtoritarni nadzor boljševikov za ohranjanje moči in nadzora v sovjetskih regijah, ne pa kot kakšna koherentna politična ideologija.^[132] Sovjetska zveza je bila ustanovljena leta 1922. Pred splošno prepovedjo leta 1921 je bilo v komunistični partiji več frakcij, med njimi zlasti Leva opozicija, Desna opozicija in Delavska opozicija, ki so razpravljale o razvojni poti. Leva in Delavska opozicija sta bili bolj kritični do državno-kapitalističnega razvoja, zlasti Delavska je bila kritična do birokratizacije in razvoja od zgoraj, medtem ko je Desna opozicija bolj podpirala državno-kapitalistični razvoj in zagovarjala novo ekonomsko politiko.^[131] Po Leninovem demokratičnem centralizmu so bile leninistične stranke organizirane na hierarhični osnovi, s široko bazo aktivnih celic članov. Sestavljali so jih le elitni kadri, ki so jih višji člani partije potrdili kot zanesljive in popolnoma podrejene partijski disciplini.^[133] Trockizem je prehitel leve komuniste kot glavni disidentski komunistični tok, medtem ko so bolj libertarni komunizmi, ki segajo v čas libertarnega marksističnega toka svetovnega komunizma, ostali pomembni disidentski komunizmi zunaj Sovjetske zveze. Velika čistka v letih 1936–1938 je bil poskus Josifa Stalina, da bi uničil morebitno opozicijo znotraj Komunistične partije Sovjetske zveze. Na moskovskih procesih so po obtožbi in priznanju krivde zarote proti Sovjetski zvezi bili umrčeni številni stari boljševiki, ki so med rusko revolucijo ali pozneje v Leninovi sovjetski vladi igrali vidno vlogo, med njimi Lev Kamenjev, Grigorij Zinovjev, Aleksej Rikov in Nikolaj Buharin.^[134][133]

Zaradi opustošenja druge svetovne vojne je bil izveden obsežen program obnove, ki je vključeval obnovo industrijskih obratov, stanovanj in prometa ter demobilizacijo in migracijo milijonov vojakov in civilistov. Sredi teh pretresov je Sovjetska zveza pozimi 1946–1947 doživela najhujšo naravno lakoto v 20. stoletju.^[135] Resnega nasprotovanja Stalinu ni bilo, saj je tajna policija morebitne osumljence še naprej pošiljala v gulage. Odnosi z Združenimi državami Amerike in Veliko Britanijo so se spremenili iz prijateljskih v sovražne, saj sta državi obsodili Stalinov politični nadzor nad Vzhodno Evropo in berlinsko blokado. Leta 1947 se je začela hladna vojna. Stalin je verjel, da je kapitalizem votla lupina, ki bo razpadla pod večjim nevojaškim pritiskom, ki so ga izvajali prek posrednikov v državah, kot je Italija. Zelo je podcenjeval gospodarsko moč Zahoda in namesto zmagoslavja doživel izoblikovanje zahodnih zavezništvev, katerih namen je bil trajno ustaviti ali zadržati sovjetsko ekspanzijo. V začetku leta 1950 je Stalin odobril invazijo Severne Koreje na Južno Korejo, saj je pričakoval kratko vojno. Bil je osupel, ko so Američani vstopili v vojno ter severnokorejsko vojsko pregnali skoraj vse do sovjetske meje. Stalin je podprl vstop Kitajske v korejsko vojno, ki je Američane pregnala nazaj na predvojne meje, vendar je njena prisotnost močno zaostrila razmere. Združene države so se odločile, da bodo mobilizirale svoje gospodarstvo za dolgotrajno tekmovanje s Sovjeti, izdelale vodikovo bombo in okrepile zvezo NATO, ki je takrat pokrivala Zahodno Evropo.^[136]

Gorlizki in Khlevniuk menita, da je bil Stalinov dosledni in glavni cilj po letu 1945 utrditi status velesile in ob vse večji telesni oslabelosti ohraniti svojo popolno oblast. Stalin je ustvaril sistem vodenja, ki je odražal zgodovinski carski slog paternalizma in represije, a je bil hkrati tudi precej sodoben. Na vrhu je osebna zvestoba Stalinu štela vse. Stalin je ustanovil tudi vplivne odbore, na višje položaje povzdignil mlajše strokovnjake in začel z velikimi institucionalnimi inovacijami. Stalinovi poslanci so v času preganjanja gojili neformalne norme in medsebojne dogovore, ki so bili temelj za kolektivno vladavino po njegovi smrti.^[135] Večina zahodnjakov in protikomunističnih Rusov na Stalina gleda pretežno negativno kot na množičnega morilca, precejšnje število Rusov in Gruzijcev pa ga ima za velikega državnika in graditelja države.^[137]

Kitajska

Po kitajski državljanski vojni je leta 1949 Mao Cetung skupaj s komunistično partijo Kitajske prišel, nacionalistična vlada pod vodstvom Kuomintanga pa je pobegnila na otok Tajvan. V letih 1950–1953 je Kitajska v korejski vojni sodelovala v obsežni, neuradni vojni z Združenimi državami Amerike, Južno Korejo in silami Združenih narodov. Čeprav se je vojna končala s pat položajem, je Mao dobil priložnost, da na Kitajskem prepozna in očisti elemente, ki so se zdeli naklonjeni kapitalizmu. Sprva je tesno sodeloval s Stalinom, ki je poslal tehnične strokovnjake, da bi pomagali pri procesu industrializacije po sovjetskem modelu iz tridesetih let dvajsetega stoletja.^[138] Po Stalinovi smrti leta 1953 so se odnosi z Moskvo poslabšali—Mao je menil, da so Stalinovi nasledniki izdali komunistični ideal. Sovjetskega voditelja Nikito Hruščova je obtožil, da je vodja »revizionistične klike«, ki se je obrnila proti marksizmu in leninizmu ter zdaj pripravlja teren za restavracijo kapitalizma.^[139] Do leta 1960 sta se državi znašli na meji sovražnosti. Obe sta začeli sklepati zavezništva s komunističnimi podporniki po vsem svetu, s čimer sta svetovno gibanje razdelili na dva sovražna tabora.^[140]

Mao Cetung in njegov glavni sodelavec Deng Šjaoping sta zavrnila sovjetski model hitre urbanizacije, zato sta v letih 1957–1961 sprožila t. i. veliki skok naprej, da bi čez noč industrializirala Kitajsko in za osnovo namesto velikih mest uporabila kmečke vasi.^[141] Zasebno lastništvo zemlje se je končalo, kmetje pa so delali na velikih kolektivnih kmetijah, ki so zdaj morale zagnati težko industrijo, kot so jeklarne. Obrati so bili zaradi pomanjkanja tehničnih strokovnjakov, upravljavcev, prevoza ali potrebnih objektov zgrajeni na oddaljenih lokacijah. Industrializacija je bila neuspešna, glavna posledica pa je bil nepričakovan močan upad kmetijske proizvodnje, ki je povzročil množično lakoto in milijone smrtnih žrtev. V letih velikega skoka naprej je dejansko prišlo do gospodarskega nazadovanja, saj so bila leta 1958 do 1961 edina leta med letoma 1953 in 1983, ko je kitajsko gospodarstvo beležilo negativno rast. Politični ekonomist Dwight Perkins trdi: »Ogromne količine naložb so povzročile le skromno povečanje proizvodnje ali pa te sploh ni bilo. ... Skratka, veliki skok je bil zelo draga katastrofa.«^[142] Deng, ki je bil zadolžen za reševanje gospodarstva, je sprejel pragmatično politiko, kateri pa idealistični Mao ni podpiral. Mao se je za nekaj let omaknil v ozadje, a se kmalu v središče dogajanja vrnil s kulturno revolucijo (1966–1976) v kateri se je znebil Denga in njegovih zaveznikov.^[143]Kulturna revolucija je bil pretres, ki je bil med letoma 1966 in 1976 usmerjen proti intelektualcem in partijskim voditeljem. Maov cilj je bil očistiti komunizem prokapitalistov in tradicionalistov z vsiljevanjem maoistične ortodoksije znotraj Komunistične partije Kitajske. Gibanje je politično ohromilo Kitajsko ter jo za več let gospodarsko, kulturno in intelektualno oslabilo. Na milijone ljudi so obtožili, ponižali, jim odvzeli oblast, jih zaprli, ubili ali pa najpogosteje poslali na delo kot kmetijske delavce. Mao je vztrajal, da je treba tiste, ki jih je označil za revizioniste, odstraniti z nasilnim razrednim bojem. Najpomembnejša borca sta bila vojaški maršal Lin Bjao in Maova žena Džjang Čing. Kitajska mladina se je na Maov poziv odzvala z ustanavljanjem skupin rdeče garde po vsej državi. Gibanje se je razširilo na vojsko, mestne delavce in samo vodstvo komunistične partije. Povzročilo je obsežne frakcijske spopade na vseh področjih življenja. V najvišjem vodstvu je prišlo do množičnega čiščenja visokih uradnikov, ki so bili obtoženi, da so se odločili za »kapitalistično pot«, predvsem Lju Šaoči in Deng Šjaoping. V istem obdobju se je Maov kult osebnosti razširil do izjemnih razsežnosti. Po Maovi smrti leta 1976 so bili preživeli rehabilitirani in mnogi so se vrnili na oblast.^{[144][navedi št.strani]}

Maova vlada je bila zaradi lakote, preganjanja, zaporniškega dela in množičnih usmrtitev odgovorna za po ocenah od 40 do 80 milijonov smrtnih žrtev.^{[145][146][147][148]} Poleg tega pa je Mao pogosto slavljen za to, da je Kitajsko iz polkolonije spremenil v vodilno svetovno velesilo, ki je močno napredovala na področju pismenosti, pravic žensk, osnovnega zdravstvenega varstva, osnovnega izobraževanja in pričakovane življenjske dobe.^{[149][150][151][152]}

Kot teoretični sistem družbene in ekonomske ureditve naj bi bil komunizem vrsta enakopravne družbe brez proizvodnje v zasebni lasti, denarja in družbenih razredov. Vse bi bilo torej družbena last. Komunizem potemtakem pomeni tudi spremembo v ljudeh, njihovega razumevanja in celotnih družbenih odnosov. Povedano drugače, v komunizmu je vsa lastnina v lasti celotne skupnosti, vsi ljudje pa imajo enak družbeni in ekonomski položaj. Teoretično gledano v komunizmu človeška potreba po napredku zaradi revščine ne ostane nezadovoljena, temveč je zadovoljena s porazdelitvijo sredstev ljudem po potrebi. Tako je komunizem pogosto omenjen kot ureditev, ki naj bi rešila delavce iz kapitalističnega kroga revščine (zgodnji kapitalizem, ki ni bil korigiran s socialno državo). Zato naj bi se po prepričanju komunistov komunistične revolucije najprej zgodile predvsem v najbolj razvitih kapitalističnih državah, a so praviloma dogajale predvsem v slabo industrializiranih ali neindustrializiranih državah.

Komunizem delimo na dve fazi: socializem, ki je neke vrste nižja oblika komunizma, in višjo fazo - komunizem. Socializem naj bi izšel iz kapitalizma in je nekakšna prehodna faza, ki še vedno vsebuje sledi stare, kapitalistične ureditve, medtem ko komunizem nastopi na lastni osnovi.

Po Karlu Marxu se družba ne more preobraziti iz kapitalizma v komunizem takoj. Zahteva vmesno obdobje, ki ga Karl Marx imenuje diktatura proletariata. Komunistična družba, ki jo napoveduje Karl Marx in ki naj bi izšla iz kapitalizma, se v praksi še ni uresničila in obstaja zgolj v teoriji. Težave pri implementaciji teoretičnega koncepta so se pokazale pri praktično vseh prevzemih oblasti s strani političnih sil, ki so same sebe imenovale za komunistične.

Komunizem naj bi bil osnovan na visoki produktivnosti dela, planskem in družbenem nadzoru. Ukinjeni naj bi bili družbeni razredi in razlike med njimi, država, politične stranke in politične funkcije naj ne bi več obstajali. Izginile naj bi razlike med mestom in vasjo, med intelektualnim in fizičnim delom naj ne bi bilo nasprotij. Ko delo postane ne samo sredstvo za življenje, marveč življenjska potreba, šele tedaj naj bi bilo mogoče reči, kot je povedal Marx: »Od vsakega toliko, kolikor zmore in vsakemu toliko, kolikor potrebuje.« To je morda najbolj znano geslo komunistične družbe.

Družbeni sistem temelji predvsem na teoretičnih predpostavkah, ki so jih zastavili Karl Marx, Friedrich Engels in Vladimir Iljič Lenin.

Marx se je zavedal, da obstajajo različne oblike komunizma, toda tista, ki jo je imel v mislih kot zadnji stadij zgodovinskega razvoja, podrazumeva temeljni preobrat človeške narave: človek se pomiri sam s seboj, z družbo in z naravo. Druge, primitivnejše oblike komunizma, ki so obstajale v zgodovini, so se zadovoljile z ukinitvijo zasebne lastnine, da bi nastala družbena lastnina. Toda tak komunizem so označili za posplošeni kapitalizem, češ da njegov cilj ni bit človeka, marveč to, da človek nekaj poseduje.

Komunizem je ostro nasprotje tržne družbe, saj z ukinjanjem zasebnega lastništva ukine posedovalniški odnos človeka do narave in drugih ljudi. Narava se bo humanizirala, človek naturaliziral.

Komunizem naj bi presegel vsakršno obliko zunanje prisile, tako bi človek delal zaradi svoje svobodne odločitve in v taki svobodni proizvodnji razvil svoje ustvarjalne sposobnosti. Končni cilj je torej popolna odsotnost prisile in svobodna proizvodnja.^{[navedi vir]}.

Politična opredelitev komunizma je bolj sporna kot njegova teoretična podlaga. Za komuniste so se v zgodovini deklarirali tudi politični voditelji, stranke in gibanja, ki to niso bila, so si pa na tak način lahko pridobila naklonjenost Sovjetske zveze. Hladna vojna je povzročila nered pri razumevanju, kaj je komunizem in kaj se opredeljuje kot komunistično.

Glavni dolgoročni motiv oktobrske revolucije je bil nastanek komunizma. Tako je Sovjetska zveza postala prva država, ki je svojo družbeno ureditev vsaj teoretično utemeljila na Marxovih, Engelsovih in Leninovih teoretičnih dognanjih oz. napovedih. Ni nepomembno, da so to državo takoj po nastanku oz. koncu prve svetovne vojne vojaško napadle številne države, prejšnje zaveznice iz Antante: Poljska s francosko pomočjo z njenega ozemlja, Velika Britanija z Črnega morja in severa, desantne enote ZDA so se izkrcale pri Murmansku, Arhangelsku in pri Vladivostoku, Japonci pri Vladivostoku, politično in vojaško so podprli belo gardo in v obrambo pred komunizmom pomagali pri vzponu fašizma ter nacizma.^[153] To je Sovjetsko Zvezo pahnilo v mednarodno osamo vse do začetka druge svetovne vojne, kar je izkoristil Josif Stalin, da je lahko Leninovo obliko komunizma kot diktature delavcev in kmetov preusmeril v popolno diktaturo partijskega vodstva. Prave zaveznike je pridobila šele v obdobju po drugi svetovni vojni, ko so komunistične politične stranke prevzele oblast v mnogih vzhodnoevropskih državah. Drugi val zavezništev pa je sledil v obdobju po Stalinovi smrti in dekolonizacije, ko so številne osvobojene države rešitev svoje zaostalosti našle v komunistični teoriji in sovjetskem vzoru. Tako je bilo v drugi polovici 70. let 20. stoletja skupaj več kot 20 držav v vzhodni Evropi, Aziji in Afriki, pa tudi Latinski Ameriki (Kuba), katerih politični sistemi so sledili modelu "realnega socializma", sprva vzpostavljenega v Sovjetski zvezi in nato njeni neposredni soseščini.

Prav tako ni nepomembno, da Rusija oziroma iz nje izšla Sovjetska zveza ni bila država, za katero bi marksistična misel sodila, da je primerna za nastanek socializma oziroma komunizma, saj je bila dokaj zaostala.

Klasiki marksizma so postavili sledeča merila za socialistično graditev:

• Socializem je pričakovati kot možnost tedaj, ko kapitalizem izčrpa svoje zgodovinske možnosti. To pomeni, da mora razvita buržoazna družba doseči neko zrelost, predvsem pa je nujna gospodarska razvitost.
• Delavski razred mora biti močan in njegovo jedro v industrijskem proletariatu. Iz njegovih vrst naj bi bilo revolucionarno vodstvo in sploh naj bi iz njega prihajale temeljne pobude družbene preobrazbe.
• Ta razred mora imeti razvito zavest in biti mora primerno organiziran.
• V nekem smislu je socialistična revolucija disrupcija, razdor, prekinitev in ukinitev buržoaznega reda, po drugi strani pa je tudi nadaljevanje in preseganje tega reda. Socializem naj bi bil dedič vseh pozitivnih vrednot prejšnjega reda, še posebej na področju osebnih svoboščin. Prav gotovo pa naj bi novi sistem vključeval že uveljavljene kulturne vrednote.

Neposredni odmev na oktobrsko revolucijo je nastanek Kominterne (Komunistične internacionale), ki je nastala v Moskvi 4. marca 1919. Njen velik poudarek je bil na mednarodni proletarski solidarnosti, kar je bila spodbuda številnim demonstracijam in dviga zavesti delavskega razreda.

V Evropi je moč govoriti o revolucionarnem valu, ki je bil najmočnejši v Nemčiji in na Madžarskem. Prav Nemčija je bila ključna za uspeh svetovne revolucije, ki so jo mnogi pričakovali. Toda tamkaj je bila močnejša socialdemokracija, ki je pristajala na reformistične ideje. Le Spartakovci, levo revolucionarno krilo nemške socialdemokratske stranke, so imeli potencial postati revolucionarna avantgarda. Vodila sta jih Karl Liebknecht in Rosa Luxemburg. Toda Spartakovci so bili premalo odločni, da bi lahko izpeljali revolucijo. Bavarska sovjetska republika, ki jo je kratek čas vodil Kurt Eisner, ni bila komunistični projekt in je bila v osnovi nemarksistična, neodvisna od Rusije in inspirirana z drugačnim, nerealnim idealizmom. Na Madžarskem se je v tistem času oblikovala Madžarska republika sovjetov, ki ima z rusko revolucijo več stičnih točk. Pomembna osebnost madžarskega prevrata je bil Béla Kun, vodja tamkajšnje komunistične partije. Sovjetska republika je bila proglašena 21. marca 1919. Pritisk antante je bil izjemno velik in tako je republika ob tuji intervenciji (zlasti so bile brutalne in odločilne romunske čete) padla že avgusta tistega leta.

Sledila je stabilizacija Sovjetske zveze, po izbruhu druge svetovne vojne pa so se razmere precej spremenile. Zaradi odpora proti nacizmu in fašizmu so komunistična gibanja in stranke pridobila podporo širše javnosti, zato so imeli ponekod zares močno podporo in so legitimno prevzele oblast. Toda s politološkega vidika je novonastale politične sisteme, ki so zrasli v vzhodni Evropi (kasneje pa tudi drugod), nepravilno imenovati za komunistične, kar so nenazadnje priznavali tudi sami njihovi politični teoretiki in so zato tem sistemom nadeli oznako realsocialistični, češ da so to sistemi, ki so v danih razmerah edino mogoči, toda še vedno na poti h komunizmu.

Morda bi lahko na grobo dejali, da je komunizem kot politično gibanje postal bolj radikalna (ostra) veja širšega socialističnega gibanja. Komunistično gibanje se od ostalih vej socializma loči po želji, da bi v končnem obdobju razvoja do popolnosti odpravil vse oblike tržne družbe, po odločitvi nekaterih komunistov, da za dosego padca kapitalizma uporabijo tudi revolucionarne metode z nasiljem ter osredotočenjem na mednarodni delavski razred kot ključni dejavnik te revolucije. Stranke, ki so se označevale za komunistične in so uspele v boju za oblast v državi, so pogosto privedle v avtoritarno oziroma totalitarno vladavino z omejevanjem človekovih pravic in svoboščin ter preganjanjem drugače mislečih oz. "razrednih sovražnikov", "sovražnikov ljudstva", disidentov ipd. Tem elementom komunističnega gibanja nasprotujejo anarhokomunisti, trockisti in drugi.

Države s komunistično partijo na oblasti, so prepovedovale vpletanje cerkvenih organizacij v politiko ter javno življenje. Komunizem je na podlagi materialistične filozofije prepričeval ljudi, da je religija "opij ljudstva", verski aktivizem izven sakralnih objektov, pa je bil prepovedan, zaradi česar so imeli goreči privrženci cerkva lahko tudi hude težave.^{[154] [155]} Čeprav sta že Marx in Engels v komunističnem manifestu navedla, da religija v komunistični družbi ne bo preveč dobrodošla, je komunistično preganjanje religije prvi začel izvajati Lenin, takoj po oktobrski revoluciji. Ta je v svoji knjigi Socializem in Religija dejal: "Religija je ena od oblik duhovnega zatiranja, ki povsod močno obremenjuje množice ljudi, ki so preobremenjeni s svojim nenehnim delom za druge, s pomanjkanjem in osamljenostjo."^[156] Čeprav se je preganjanje in zatiranje religije izvajalo v vseh komunističnih državah, pa se je to najbolj izvedlo v Albaniji pod vodstvom Enverja Hoxhe, kjer so komunisti porušili in uničili več kot polovico cerkva, mošej, kapel, samostanov in drugih verskih objektov.^[157]

V času Jugoslavije je bila uradno sicer razglašena, vendar je bila religija torelirana v samo zasebni sferi. Npr. Božič in Velika Noč nista bila dneva dela prosta dneva, javno obeleževanje verskih praznikov pa je bilo preganjano. ^[154] Jugoslovani, ki niso bili člani komunistične partije, so imeli omejene poklicne možnosti, zato so se mnogi, ki niso podpirali komunističnih idej in vizij, kljub vsemu vpisali v partijo. ^[158] Ko so se po vojni stare zamere začele pozabljati in se je družba začela demokratizirati, se je tudi odnos oblasti do cerkve in verujočih začel spreminjati. Jože Smole je kot predsednik slovenske SZDL in eden vidnejših komunistov leta 1986 voščil vsem vernikom vesel božič, zaradi česar se ga je prijel vzdevek Božiček.

Komunizem in Rimsko-katoliška cerkev

Katoliška Cerkev je v svoji zgodovini večkrat uradno odločno zavrnila komunizem kot idejo, ki lahko pripomore k odpravi socialnih krivic v svetu. Takšna zavrnitev je vsebovana v encikliki papeža Leona XIII. Rerum Novarum iz leta 1891 in v enciklikah papeža Pija XI. Quadragesimo Anno iz leta 1931 ter Divini Redemptoris iz leta 1937.

V teoretično-filozofskem smislu je komunizem živ v zamislih marksizma, ki še vedno ponuja možen pogled na zgodovino in zgodovinski razvoj človeštva. Pogled se z vse pogostejšimi in globljimi krizami ter z degradacijo in ogrožanjem ravnovesja narave, v zadnjem času zopet popularizira. Gl. Slavoj Žižek in Alain Badiou sta organizirala izjemno odmevno konferenco na to temo.

Socialistične države, kjer so na oblasti komunistične stranke ali stranke, ki so izšle iz svetovnega komunističnega sistema 20. stoletja z ustavno zagotovljenim monopolom oblasti, so:

• Ljudska republika Kitajska
• Kuba
• Laos
• Severna Koreja
• Vietnam

Od teh sta le še Severna Koreja in Kuba v bistvu ohranili tudi družbenoekonomski sistem, ki še ni podvržen zakonitostim kapitalizma.

Evropski parlament je z resolucijo^[159] med totalitarne režime, uvrstil tudi komunistične diktature. Resolucija skupaj omenja totalitarne in nedemokratične komunistične režime, nacizem in dolgotrajne fašistične diktature v Grčiji, Španiji ter na Portugalskem.

V slovenskem kontekstu med žrtve totalitarnega režima sodijo poleg žrtev povojnih izvensodnih pobojev tudi žrtve političnih procesov, in druge osebe, ki so desetletja po revoluciji doživljali krivice, zapostavljanje in izključevanje zato, ker idejno, nazorsko in politično niso bili ustrezali nazorom Komunistične partije.^[160][161]. Med žrtve totalitarnega komunizma uvrščamo tudi zapornike Golega otoka, ki so bili v večini primerov člani KPJ, in so bili izvensodno poslani na »prevzgojo« v času akutnega informbirojskega spora^[162], kot tudi osebe, preganjanje na osnovi neupravičeno strogih zakonov o političnih prekrških.

Več evropskih poslancev je vložilo pobudo za izenačitev komunističnih simbolov z nacističnimi in fašističnimi^[163], vendar pobuda ni bila sprejeta zaradi razhajanj mnenj o tem.

• Zgodovina komunizma

• Kritike komunizma

• socializem
• totalitarizem
• levi komunizem

Citati

Sklici

Bibliografija

• Adami, Stefano; Marrone, G., ur. (2006). »Communism«. Encyclopedia of Italian Literary Studies (1. izd.). Routledge. ISBN 978-1-57958-390-3.
• Daniels, Robert Vincent (1994). A Documentary History of Communism and the World: From Revolution to Collapse. University Press of New England. ISBN 978-0-87451-678-4.
• Daniels, Robert Vincent (2007). The Rise and Fall of Communism in Russia. Yale University Press. ISBN 978-0-30010-649-7.
• Dean, Jodi (2012). The Communist Horizon. Verso Books. ISBN 978-1-84467-954-6.
• Dirlik, Arif (1989). Origins of Chinese Communism. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-505454-5.
• Engels, Friedrich; Marx, Karl (1998) [1848]. The Communist Manifesto (reprint izd.). Signet Classics. ISBN 978-0-451-52710-3.
• Fitzpatrick, Sheila (2007). »Revisionism in Soviet History«. History and Theory. 46 (4): 77–91. doi:10.1111/j.1468-2303.2007.00429.x. JSTOR 4502285.. Historiographical essay that covers the scholarship of the three major schools: totalitarianism, revisionism, and post-revisionism.
• Forman, James D. (1972). Communism: From Marx's Manifesto to 20th-century Reality. Watts. ISBN 978-0-531-02571-0.
• Fuchs-Schündeln, Nicola; Schündeln, Matthias (2020). »The Long-Term Effects of Communism in Eastern Europe«. Journal of Economic Perspectives. 34 (2): 172–191. doi:10.1257/jep.34.2.172. S2CID 219053421.. (PDF version)
• Furet, François (2000). The Passing of An Illusion: The Idea of Communism In the Twentieth Century. Prevod: Kan, D. (English izd.). University of Chicago Press. ISBN 978-0-226-27341-9.
• Fürst, Juliane; Pons, Silvio [v italijanščina]; Selden, Mark, ur. (2017). »Endgames? Late Communism in Global Perspective, 1968 to the Present«. The Cambridge History of Communism. Zv. 3. Cambridge University Press. ISBN 978-1-31650-159-7.
• Gerlach, Christian; Six, Clemens, ur. (2020). The Palgrave Handbook of Anti-Communist Persecutions. Palgrave Macmillan. ISBN 978-3030549657.
• Gregor, A. J. (2014). Marxism and the Making of China: A Doctrinal History. Palgrave Macmillan. ISBN 978-1-137-37949-8.
• Henry, Michel (2014) [1991]. From Communism to Capitalism. Prevod: Davidson, Scott. Bloomsbury. ISBN 978-1-472-52431-7.
• Laybourn, Keith; Murphy, Dylan (1999). Under the Red Flag: A History of Communism in Britain (illustrated, hardcover izd.). Sutton Publishing. ISBN 978-0-75091-485-7.
• Lovell, Julia (2019). Maoism: A Global History. Bodley Head. ISBN 978-184792-250-2.
• Morgan, W. John (2003). Communists on Education and Culture 1848–1948. Palgrave Macmillan. ISBN 0-333-48586-6.
• Morgan, W. John (december 2005). »Communism, Post-Communism, and Moral Education«. The Journal of Moral Education. 34 (4). ISSN 1465-3877.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava). ISSN 0305-7240 (print).
• Naimark, Norman; Pons, Silvio [v italijanščina], ur. (2017). »The Socialist Camp and World Power 1941–1960s«. The Cambridge History of Communism. Zv. 2. Cambridge University Press. ISBN 978-1-31645-985-0.
• Pipes, Richard (2003). Communism: A History (reprint izd.). Modern Library. ISBN 978-0-81296-864-4.
• Pons, Silvio [v italijanščina] (2014). The Global Revolution: A History of International Communism 1917–1991 (English, hardcover izd.). Oxford University Press. ISBN 978-0-19965-762-9.
• Pons, Silvio [v italijanščina]; Service, Robert, ur. (2010). A Dictionary of 20th Century Communism (hardcover izd.). Princeton University Press. ISBN 978-0-69113-585-4.
• Pons, Silvio [v italijanščina]; Smith, Stephen A., ur. (2017). »World Revolution and Socialism in One Country 1917–1941«. The Cambridge History of Communism. Zv. 1. Cambridge University Press. ISBN 978-1-31613-702-4.
• Pop-Eleches, Grigore; Tucker, Joshua A. (2017). Communism's Shadow: Historical Legacies and Contemporary Political Attitudes (hardcover izd.). Princeton University Press. ISBN 978-0-69117-558-4.
• Priestland, David (2009). The Red Flag: A History of Communism. Grove Press. ISBN 978-0-80214-512-3.
• Sabirov, Kharis Fatykhovich (1987). What Is Communism? (English izd.). Progress Publishers. ISBN 978-0-82853-346-1.
• Service, Robert (2010). Comrades!: A History of World Communism. Harvard University Press. ISBN 978-0-67404-699-3.
• Shaw, Yu-ming (2019). Changes And Continuities In Chinese Communism: Volume I: Ideology, Politics, and Foreign Policy (hardcover izd.). Routledge. ISBN 978-0-36716-385-3.
• Zinoviev, Alexandre (1984) [1980]. The Reality of Communism. Schocken Books. ISBN 978-0-80523-901-0.

• »Communism« . Enciklopedija Britannica (v angleščini) (11. izd.). 1911. Retrieved 18 August 2021.
• "Communism". Encyclopædia Britannica Online. Retrieved 18 August 2021.
• Libertarian Communist Library at Libcom.org contains almost 20,000 articles, books, pamphlets, and journals on libertarian communism. Arhivirano 11 December 2005 na Wayback Machine.. Retrieved 18 August 2021. One example being "Marx on the Russian Mir, and misconceptions by Marxists".
• Predloga:Cite NIE Retrieved 18 August 2021.
• The Radical Pamphlet Collection at the Library of Congress contains materials on the topic of communism. Retrieved 18 August 2021.
• Winstanley, Gerrard (1649). »The True Levellers Standard Advanced, the Diggers' Manifesto«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. julija 2011. Pridobljeno 18. avgusta 2021 – prek Roger Lovejoy. See also "The True Levellers Standard Advanced: Or, The State of Community Opened, and Presented to the Sons of Men" from Kingston University London's Faculty of Business and Social Sciences at Marxists Internet Archive. Retrieved 18 August 2021.

Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=note> oznake na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=note}} (glej stran pomoči).