Mejna osebnostna motnja
Mejna osebnostna motnja je osebnostna motnja z izraženim labilnim, močnim čustvovanjem, slabo, izkrivljeno samopodobo, nestabilnimi medosebnimi odnosi.[2][3][4][8] Osebe z mejno osebnostno motnjo se pogosto samopoškodujejo in poslužujejo nevarnih oblik vedenja.[3] Občutijo lahko praznino, strah pred zavrnitvijo in odcepljenost od realnosti.[3] Simptome lahko sprožijo dogodki, ki za ostale pomenijo nekaj povsem običajnega.[3] mejna osebnostna motnja se začne običajno kazati v zgodnji odraslosti in se pojavlja v različnih situacijah.[4] Z mejno osebnostno motnjo so pogosto povezane zloraba substanc, depresija in motnje hranjenja.[3] Okoli 10 % ljudi z mejno osebnostno motnjo umre zaradi samomora.[3][4] Gre za motnjo, ki je pogosto stigmatizirana, tudi med strokovnjaki.[9]
| Mejna osebnostna motnja | |
|---|---|
 | |
| Idealization is seen in Edvard Munch's The Brooch. Eva Mudocci (1903)[1] | |
| Specialnost | psihiatrija |
| Simptomi | nestabilni medosebnimi odnosi, slaba samopodoba, labilno čustvovanje,[2] impulzivnost, ponavljajoče samomorilsko vedenje in samopoškodbe, strah pred zavrnitvijo, občutek praznine, neustrezno izražanje jeze, odcepljenost od realnosti[3][4] |
| Zapleti | samomor[3] |
| Običajni začetek | zgodnja odraslost[4] |
| Trajanje | dolgotrajna motnja[3] |
| Vzroki | nepojasnjen[5] |
| Dejavniki tveganja | pojavljanje v družini, travma, zloraba[3][6] |
| Diagnostični postopki | na osnovi poročanih simptomov[3] |
| Diferencialne diagnoze | motnja identitite, motnje razpoloženja, potravmatska stresna motnja, cptsd, bolezen odvisnosti, druge osebnostne motnje skupine B (histrionična, narcistična ali antisocialna osebnostna motnja)[4][7] |
| Zdravljenje | vedenjska terapija[3] |
| Prognoza | izboljšanje s časom[4] |
| Pogostost | 1,6 % ljudi v določenem letu[3] |
Vzroki mejne osebnostne motnje niso pojasnjeni, kaže pa, da so vključeni dedni, nevrološki, okolijski in družbeni dejavniki.[3][5] Okoli petkrat pogosteje se pojavi pri osebah z bližnjim sorodnikom z isto motnjo.[3] Najverjetneje imajo pomembno vlogo tudi pomembni življenjski dogodki.[6] Mehanizem, ki privede do motnje, verjetno zajema živčne celice v frontolimbičnem predelu.[6] Mejno osebnostno motnjo je treba ločiti od drugih sorodnih motenj, kot so motnja osebnosti ali bolezni odvisnosti.[4]
mejna osebnostna motnja se pogosto zdravi s terapijo, kot sta kognitivno-vedenjska terapija (KVT) ali dialektična vedenjska terapija (DVT).[3] DVT lahko zmanjša tveganje za samomor.[3] Psihoterapija lahko poteka tudi v skupini.[3] Ne obstaja zdravilo, ki bi pozdravilo mejno osebnostno motnjo, lahko pa so zdravila v pomoč pri blaženju določenih simptomov.[3] Hudi primeri motnje zahtevajo bolnišnično oskrbo.[3]
V obdobju določenega leta ima po neki oceni 1,6 % ljudi mejno osebnostno motnjo, nekatere ocene govorijo celo o 6-% razširjenosti.[3][4] Ženske so diagnosticirane okoli trikrat pogosteje kot moški.[4] Kaže, da pri starejši populaciji motnja postane manj pogosta.[4] Pri okoli polovici oseb z mejno osebnostnjo motnjo pride v desetih letih do izboljšanja.[4]